Vordere Sommerwand: zahtevna označena in neoznačena pot (mesta I), 568 mvr od koče
Innere Sommerwand: zelo zahtevna neoznačena steza in brezpotje, II-/I (ob vzhodnem pristopu), 975 mvr od koče
Pričujoči zapis se kronološko navezuje na prejšnje razvijanje o turah v bližini koče Franza Senna
prvi dan (dop., pop.), vendar ga v skladu s predlogom urednika odpiram v novi temi, ker se izključno nanaša na čudovito goro/-i oz. greben, ki si zagotovo zasluži samostojno poglavje. Oba nealpinistom dosegljiva vrhova Sommerwanda - Vordere na skrajnem severu in Innere, ki kot najvišji vrh te mogočne skalne pregrade nad dolino Oberbergbacha sklepa greben na jugu - sta imenitni turi, pri čemer je Innere hvaležen samostojni cilj, na Vordere pa lahko skočimo kar mimogrede... No, pri meni je bilo malo drugače, pred odhodom na turo sem imel v mislih Rinnenšpico in ferate v okolici koče, za turo drugi dan pa še nisem bil prepričan. Najverjetnejša izbira se je zdel skoraj tritisočak Aperer Turm, Vordere Sommerwand pa kot krajši nadomestek...
Ampak ob hoji na Rinnenspitze si nisem mogel kaj, da mi ne bi pogled ves čas uhajal - saj se mu je pravzaprav težko izogniti - proti mogočni steni dolgega grebena, ki proti zahodu kot skalnati stražar bdi nad ledeniško dolinico, na robu katere je koča Franza Senna, proti jugu in vzhodu pa s Knotenspitzami tvori ledeniški amfiteater, kjer počiva obiskovalcem, ki prihajajo na planino Oberiss, delno razkriti ledenik Sommerwand.
Tako je takoj padla zamisel, da še prvi večer pristopim na Vordere Sommerwand, ki je od koče od oddaljen le uro in pol hoje ter manj kot 600 višincev, Innere Sommerwand pa je glede na opise deloval resneje in manj verjetno: ledeniška tura z možnostjo ledeniških razpok ("špalten"), nato plezanje do II. stopnje do vrha. Seveda, ko ne bi bil sam, bi bilo drugače, tako pa se zdi prečkanje ledenika vendarle prevelik problem.
Toda oskrbnik koče mi je na vprašanje zatrdil, da na desni (zahodni) strani ledenika razpok ni, smer pristopa, četudi neoznačena, razvidna, in pot primerna za samotnega gornika. Tako je tudi bilo, potem ko je bil cilj za drugi dan začrtan in se izvrševal.
Vordere Sommerwand (2715 m/2676 m)*;
zahtevna označena in neoznačena pot, od koče cca. 1,30h:
Vordere Sommerwand je hišna in najbližja gora Franz-Senn-Hütte, nad katero se mogočno dviga kot izrazit zaključek grebena. Od koče je do vrha slabo uro in pol, pri čemer je zahteven le sklepni greben do križa, ki pa ni več označen in sodeč po večini (starejših) zemljevidov tvori le grebensko vzpetino, ne pa dejanskega vrha. Ta naj bi stal slabih 40 metrov nižje in morda bolj smiselno prav na skrajnem robu vršnega grebena Sommerwandov. Na tem delu - točki, ki ponuja prvovrsten razgled proti koči globoko spodaj - se sicer zanesljive markacije končajo, postavljena pa sta tudi gromozanska možica.
Vendarle menim, da si je to mesto ustrezneje predstavljati kot zaključek vršne strukture Sommerwanda oz. kot iztek severnega grebena, preko katerega pripelje bojda zelo privlačen in ne pretirano zahteven klasičen vzpon (Nordgrat, III/II; mikal me je, vendar brez vrvi in soplezalca nisem želel tvegati ob pozni uri).
Po jutranjem tritisočaku in popoldnevu na kratkih feratah sem takoj ob malo čez 6 zvečer odrinil proti vrhu. Do skalne zgradbe Sommerwanda vodi prijetna pot ob po travnati pokrajini ob ledeniških potokih, po kratkem prečenju pod strukturo pa nas dobro označen odcep povede preko nezahtevnega boka gore na grebensko ploščad. Tu se oznake končajo, do vrha pa je še cca. 10 min mestoma precej izpostavljenega grebena, ki tvori edini zahtevni del poti (na vrhu je križ, vendar kot sem rekel, morda le-to predstavlja le vzpetino v grebenu Sommerwandov. Z vzhoda je denimo vrh s križem precej manj izrazit od grebenskega zaključka pri koti 2676).
Manjši problem je že vstop na vršno rez: mogoče se je povzpeti neposredno preko lažjega skalovja (I), kar sem storil ob vzponu, ali pa se pod njim malo spustiti, dokler se ne odkrije lep in lahek prehod (sestop). Do vrha se vzpenjamo po zračni rezi, na dveh izpostavljenih mestih nam pomagajo varovala (jeklenica in stope), greben (kot tudi sam vrh) pa ponuja prvovrstne razglede proti koči, Rinnenspitze, Rinnensee, Lüsener Fernerkoglu, vrhovom nad ledenikom Alpeiner in seveda vrhovom, ki oklepajo ledenik Sommerwand južno pred nami: Innere Sommerwandu, Östliche Seespitze in Knotenspitzam.
Ob malenkost čez 8 sem bil nazaj na grebenski ploščadi v bližini kote 2676, ki glede na zemljevide označuje Vordere Sommerwand, in si privoščil uživanje ob čudovitem sončnem zahodu daleč nad vrvežem doline. Ob sestopu sem opazoval zadnjo svetlobo dneva, ki je ožarjala ledenik Sommerwand, pričakujoč, da se jutri dvignem prek njega; do koče sem prispel še pred nočjo ob nekaj čez 9.
Innere Sommerwand (3122 m); zelo zahtevna neoznačena steza in brezpotje, II/I (moj pristop, sicer I in z vrvjo olajšana II), prečkanje ledenika; od koče cca. 3h30min:
Najvišja točka "Poletnega zida" je dobro poznana in precej resnejša tura od zgoraj opisane ustreznice na nasprotnem robu grebena. Kljub temu vzpon ni prezahteven in ga lahko veščemu gorniku zgolj priporočim: vrh ponuja fantastičen razgled iz osrčja sveta pobeljenih tritisočakov, ki ga obkrožajo, pot nanj pa je vzdušna in zanimiva. Markacij od odcepa poti za Vordere Sommerwand več ni, nas pa preko kopnega ledeniškega dna vodijo dobro postavljeni možici; preko ledenika je moč slediti uhojeni liniji, preko vršnega skalovja pa najlažjo pot nakazujejo periodično postavljeni svedrovci (kljub temu je potrebno imeti nekaj sreče, da od spodaj najlažjo smer tudi zadaneš, sicer pa je moč poiskati bolj ali manj zahtevne prehode preko skrotja na več mestih).
Malenkostne skrbi je povzročala neugodna popoldanska napoved neviht, a to je pač poletje in v zadnjem trenutku se je pričetek neurja prestavil na okoli 2 popoldne, ko sem računal, da bi moral biti že nazaj pri koči. Kljub razmeroma poznemu odhodu od koče se je računica izkazala za pravilno.
Po že znani poti sem se hitro vzpel do odcepa za Vordere Sommerwand (od tu je mogoče ta lep grebenski vrh osvojiti mimogrede med vzponom, zakajti zahteva le 20 min. potiska navkreber). Od tam sem se s pomočjo možicev in po sledeh predhodnikov spustil do vdolbine manjšega presahlega jezera pod sommerwandskim ledenikom. Možici tu v snežnem svetu poniknejo, teren pa je precej pregleden. Delno po snegu in delno po skalah sem se povzpel do večje oaze ploskega skalovja v ledeniku in se ob dobro vidnih sledeh v snegu povzpel do roba ledenika pod vršno zgradbo Innere Sommerwanda. Preko neprijetnega prehoda, kjer sem uporabil cepin (pozimi in spomladi je tu lažje, ker je docela prekrito s snegom, v visokem poletju in jeseni pa bržčas tudi, ker je skalovje razkrito in se da lažje poplezati po njem), sem poplezal do fiksne vrvi, s pomočjo katere sem se povpel preko krajše stene do grebenskega sedla Kräulscharte (3069 m), ki ločuje ostenje Sommerwanda od Kräulspitz (zahtevnost do II, vrv zelo pomaga zlasti ob spustu, tik pred sedlom je tudi nekaj stop). Na sedlu se obrnemo v desno (proti zahodu) in pričnemo z vzpenjanjem po ne posebej težavnemu, a krušljivemu in nezavarovanemu grebenu. Možicev ni (itak bi v tem svetu bolj malo koristili), se je pa moč orientirati po sledi svedrovcev. Malo pred ključnim orientacijskim mestom me je eden izmed njih nekoliko zavedel in namesto na vzhodno, kjer poteka naugodnejši pristop, sem pod greben zavil na zahodno stran gore. Morebiten možic me je prepričal, da bo le šlo in po zelo krušljivem terenu sem našel ustrezne prehode do vrha; sem pa v izogib drobeči ježi mestoma plezal dvojko, o čemer na drugi strani ni ne duha ne sluha. Ko sem postajal že malo skeptičen, sem opazil jeklenico na grebenu tik nad mano, za katero se je izkazalo, da je pritrditvena vrv križa. Na izjemno razglednem vrhu sem se vpisal kot prvi po lanskem septembru (čeprav je verjetno kdo lomastil tod brez vpisa).
S Kräulscharta je do vrha le dobrih 10 min in 50 višinskih metrov plezanja, priporočam pa, da popazite pri velikih nazobčanih skalah malo nad sedlom in se prevalite na vzhodno stran grebena, ki je malenkost bolj izpostavljena, a kjer je moč slediti seriji svedrovcev in je ob izbiri najboljših prehodov potrebno komaj kaj resneje poplezati (vse v okviru I. stopnje).
Po daljšem razgledovanju na vrhu sem bil tokrat po vzhodni stran hitro pri sedlu in vmes pri ključnem prehodu namestil majhnega možica ter se preko ledenika in travnatih planjav že okoli 2h vrnil h koči; prve plohe so se pojavile šele ob 3h, nevihta pa ob 5h, ko sem bil že pri avtu.
Vzpon na Innere Sommerwand je sicer resna tura, ki zahteva nekaj gorniških izkušenj (zlasti glede prečenja snežišča oz. ledenika, orientacije in lažjega plezanja), a ponuja všečen in ne prenaporen vstop v svet ledeniškega visokogorja. Strme stene in pobeljeni vrhovi vršacev, ki obdajajo pobočja vrha, vzpostavljajo izjemen ambient.
Snežne razmere so trenutno dobre, sneg je neproblematičen za hojo, neugoden je le vstop v steno, a ni prehudo. Načeloma ni potreben niti cepin niti dereze, a sem oboje za vsak slučaj imel s sabo in uporabil (predvsem zaradi hitrejšega prehoda ledenika, ki je v zgornjem delu precej strm) - palice za lažjo hojo po snegu trenutno zadostujejo. Kot vedno pa - preverite aktualne razmere, najbolje pri oskrbniku, in vendarle imejte zimsko opremo s sabo, zlasti v zgodnjem poletju ali jeseni, ko je površina poledenela.
Razvidnih ledeniških razpok na vzhodnem delu ledenika, kjer poteka vzpon na naši vrh, ni; drugače pa deluje zahodna stran, zato previdno! Dasiravno glede na povedano ledeniška naveza trenutno ni potrebna, je priporočljivo imeti s seboj kak kos vrvi.
Sicer pa sem preživel čudovit par dni v zahodnem koncu Stubajskih Alp, točneje Alpeinskega pogorja, kjer najdemo takšne izzive kot sta drugi in četrti najvišji vrh gorstva, Schrankogel in Ruderhofspitze (3497 in 3474 m), Östliche Seespitze (3416 m) ali markantni Lisenser Fernerkogel (3298 m); le še v Hochstubaju s Zückerhutlom, Wilder Pffafom in Wilder Freigerjem (tura, ki jo želim opraviti kasneje, že naslednji teden pa znameniti Habicht) najdemo višje oz. primerljive vršace. Kot vselej bom vzpone opisal na portalu, upam pa, da sem uspel koga pričati za obisk teh všečnih in Innsbrucku bližnjih krajev.
Do naslednjič.