Podnaslov ... kako na težji način odkriješ pravo smer hoje
Na nobenem od kristalov in kristalčkov še nisva bila, niti niso bili v bližnjem planu. V te kraje naju je pripeljala večerna ideja in lepo jesensko vreme, ki se je kar nadaljevalo in nadaljevalo. Informacij o poti nisva imela kaj dosti, da je vse označeno sva vedela.
In tako se je začel zelo zanimiv dan
. Navsezgodaj sva parkirala na prelazu Passo Tre Croci, se po smučišču podala do izravnave pod kočo Son Forca in malce debelo gledala smerokaz za ferato Dibono. Ta je bila mišljena za začetek najinega dne. Smerokaz je kazal nekam poševno navzdol po frišno urejenem smučišču in zdrtim grapam. Poti ni bilo videti, raziskovanje nama ni dišalo. Greva do zaprte koče, tam pa ujameva smerokaz za Bianchija. Malce nejeverno gledava smer table, še klic v sili prijatelju in potrdil nama je, da bo treba zagristi v strmino opuščenega smučišča pod stebri vzpenjače.
In sva zagrizla. Pogovarjati sva se kaj kmalu prenehala, vsak je zase bentil šoderajs in iskal čim bolj udobno smer vzpona. Ni je
. Za povrh naju je temeljito prezračil mrzel veter, ki domuje prav v takih senčnih grapah. Dve debeli uri nama je vzel ta nehumani vzpon in šele na sedlu sva videla pravi naklon vzpona. Mazohista. Od spodaj je vtis o strmini popolnoma napačen, vam povem kar takoj.
Po ogledu že rahlo propadlih objektov tam zgoraj sva nadaljevala po ferati Marino Bianchi proti Cristallu di Mezzo in se po isti varianti vrnila tudi nazaj. Lepo varovana ferata ne predstavlja večjih problemov, morda sta detalj ali dva malce bolj zabeljena. Na vrhu je zanimiv križ, razgledi seveda obširni.
Nato je prišla na vrsto ferata Ivano Dibona. Ta je čisto druge sorte. To je stara vojaška pot z obiljem varoval v začetnem delu, celo atraktivnim mostom, vzponom na bližnji Cristallino, a vse skupaj je veliko več kot to. Njen čar je zgodovina, ostaline iz prve vojne, kako je vojska speljala to pot, kako preči izjemno strma pobočja, včasih tudi brez varoval, kako je mestoma široka le decimeter ali dva in predvsem kako divje je vse skupaj. Res divje. Zaradi dolžine in izpostavljenosti je Dibona verjetno za marsikoga psihološko celo težja od Bianchija.
Pot pa trajala in trajala in ni nama bilo čisto jasno, kje in kdaj se bo spustila. Pod nogami je vseskozi divji svet številnih grap in stolpičev. Celo pisna opzorila sva zasledila, da ja ne bi poiskala kake svoje variante. Niti na misel nama ni prišlo in počasi, počasi sva le prišla do spusta. Sestop je zaradi podora speljan na novo, komaj vidno stezico po strmem in izpostavljenem pobočju spremljajo rdeče pike. Tukaj previdno, megla zna biti problem, varoval v začetnem delu ni. Stara varianta je pregrajena s kamni, podor vidiš šele od spodaj.
Končni sestop in nadaljevanje proti koči Son Forca nama je tudi razkril jutranjo skrivnost o smeri Dibona. Tam, kjer bi midva morala začeti, sva sedaj prišla nazaj. Uvodne sledi steze je zabrisalo urejanje smučišča, po dveh globokih grapah je nato pot sledljiva brez težav. Ta povezava nama je zjutraj manjkala, sedaj je bilo vse jasno. Kot vedno, po bitki je lahko biti general
.
In kaj sva se tokrat naučila …. najbolj primerna smer za vzpon je najprej ferata Dibona vse do bivše zgornje postaje, po želji še Marino Bianchi in Cristallo di Mezzo, povratek do sedla, nato pa dričanje po meliščih bivšega smučišča navzdol do koče Son Forca. Na ta način bi prihranila kake 2 urici časa in nemalo bemtenja. V tokratni potratni varianti nama je za cel krog namreč naneslo krepih 10 ur. Pa drugič
.