Picco di Mezzodi - Poldnik ali Kopa

alessio je pod temo Monte Šober napisal, da bi bilo primerno čez kak mesec. Ker je bil ravno čas, sem se odpravil že zdaj. Avto parkiram na začetku doline (Val Romana), ki pelje v Remšendol, potem pa dobre pol ure po zdaj lepo urejeni cesti (sekajo in vozijo les)prav do zatrepa Remšendola oz. Starega Tamarja. Tam zavijem na gozdno vlako v levo, na usmerjevalni tabli pa napis 4 ure do Kope. Ko se vlaka oz. kolovoz konča stopim na komaj kaj uhojeno stezo, ki pa je lepo označena, kmalu pridem v zatrep in do potoka, tam je nekaj razdejanja od snežnih plazov, vendar je pot kar dobro prehodna. Ozka stezica se kmalu povzpne po poraščenem hrbtu, desno šumi potok, ki se ponekod zliva v slapovih čez skalne pragove. Ko šumenje vode skoraj poneha pridem iz gozda v Moriško Krnico. Vse gor do pod sten so snežišča na katera sem tudi računal. Prvi del prečim brez težav, ko pa markacije zavijejo v levo v izrazito grapo pod zahodnim ostenjem Bukovnika pa roma cepin z nahrbtnika v roke, palice pa na nahrbtnik. Sprva gre brez težav, saj naklon ni posebej velik, nekako na sredini grape naletim na votlino, ki je nastala za balvanom, sestopim v krajno poč, vendar mi gladkih skal levo ne uspe preplezati, zato malo prekopljem sneg in zlezem preko balvana na zgornje snežišče. S cepinom si sekam stopinje kakih 30 metrov navzgor, potem pa se snežišče konča. Zgleda, da je alessio pot tukaj speljal v levo na grebenček, saj so markacije videti precej nove. Sledi še kratko plezanje in že sam na škrbini od koder se pokažeta Klanški jezeri. Tudi na drugi strani vse dol do Rateške škrbine je snežišče, ki ga obidem po levi. S škrbine je treba še malo naokoli potem pa pot preide v rušje in tudi težave ponehajo, čeprav je potrebno še nekaj krat krepko uporabiti roke, pa tudi nekaj izpostavljenih mest se še najde. Pot se zatem počasi vzpenja po in pod grebenom proti vrhu, razgledi so seveda krasni in kmalu sem na križišču, kjer od Klanških jezer gor pripelje pot. Še dobrih 10 minut in že sem na vrhu. Misel na sestop po poti vzpona me hitro mine in odločim se za sestop na sedlo Colrotondo pod Črnim vrhom do koder rabim slabo urico, potem pa seveda v levo proti vasici Koprivnik (Ortigara). Moram priznati, da se pot kar pošteno vleče (1.40 ure), večinoma se hodi po gozdnih vlakah, nekaj tudi po povsem novi gozdni cesti. Vmes naletim še na nekakšno zavetišče. Ko sem končno v vasi me čaka še slab km po asfaltu do parkirišča. Ni prav lahka ta pot, vsekakor je v teh razmerah (snežišča) kar zahtevno, pa tudi prav kratka ni. Z vsemi postanki, na vrhu je bil kar dolg, sem s potjo opravil v 7.30 ure. Na poti ni niti metra jeklenice in niti enega klina. Tu in tam se najde kakšno podrto drevo, kakšna veja sili na pot, hujšega pa ni. In kot je v svojem vodniku zapisal Mihelič, izurjenega brezpotnika čaka slikovita pustolovščina. Samotno, divje in malo znano. Pri odcepu pod Kopo na tablici piše za izkušene hoje po brezpotjih.