Brana z Bosove grabe čez Kaptana

Brana čez Kaptana

Začnemo na Jermanci, do koder pelje makadamska cesta iz Kam.Bistrice - trenutno je v dokaj dobrem stanju. Na prvem večjem peščenem travniku pod Pastirci, poiščemo dostop in vhod v Bosovo grapo.
Že njen prvi skalni prag pa je kar zahteven in zlasti zjutraj, sploh če je mokro in vlažno, je nevarno za zdrs. V nadaljevanju Bosova grapa ponudi uživaško poplezavanje čez niz kratkih skokov do II. težavnostne stopnje in ne povzroča nobenih orientacijskih težav, razen lastne izbire - med levo in desno smerjo plezanja navzgor, z desne strani nam je običajno v pomoč še malo vej ruševja.

Na izstopu iz grape, preden dosežemo rob kaptanskega grebena, najprej sledi še desna prečnica čez pas gostega ruševja in iglavcev, kjer je pot sicer manj sledljiva, a mestoma nam pravo smer kažejo tudi obžagane veje, čeravno niso tako evidentno požagane kot denimo na poti čez Može.

Ko dosežemo skalni greben, sledi občasno težje plezanje po izpostavljenem razu, ki meji na II-III, (povprečje pa I-II), med iskanjem lažjih prehodov pa se še vedno ponekod lahko poslužimo pomoči nekaj rušnatih odsekov. Grebenski raz ni ekstremno ozka in se stopničasto vzpenja in nekajkrat malo zavije iz ravne smeri. Na dveh ključnih mestih grebena, kmalu po začetku in še enkrat v drugi polovici, ko se zdi, da je naravnost pretežko, lahko izberemo lažje desne variante obvoza, ki pa tudi zahtevajo previdnost predvsem zaradi izpostavljenosti in odsekanosti pod nami. Zadnji plezalni del pod značilnim malim valjastim špic stebrom je tudi nekoliko težji, tukaj se povzpnemo čez skalni žleb v levo in nadaljujemo po skrotju in med rušjem bolj položno proti vrhu Kaptana. Na neizrazit vrh Kaptana nas nato - kot je že nekdo dejal: z rokami v žepih pospremi ozka sledica oz. stezica. Vrh Kaptana ima le velikega možica in nima drugih oznak ali vpisnih skrinjc.

Direkten spust iz Kaptana na sedelce pod njim – na vrh Bosove grape je kratek, a sorazmerno zahteven, vendar ni pretežko, saj nam pomaga naravna razpoka v steni z dobrimi stopi in oprimki, malo podobna (a lažja in krajša) od tiste pri spustu iz Staničevega vrha na Zeleniške špice.
V nadaljevanju sledi še krajši vzpon navzgor po dokaj krušljivem terenu, ko se usmerimo bolj ali manj kar po sredini in po skledasti uvali in strmimi travami dosežemo spodnji zeleni rob prostranega temena Brane. Tu je idealen kraj za malico in počitek ter uživanje v miru in razgledih. Do sem se porabi dobre tri ure, do križa – vrha na Brani, pa sledi tudi še slabe pol ure uživaške hoje.

Lepo, Alyas!

O Bosovi grapi se govori tako veliko in navdušujoče, da se je dal tudi popolni alpinistični analfabet končno prepričati, da enkrat zagrize vanjo. Samo korajža seveda ni dovolj za bleščeče plezalske dosežke, treba je tudi nekaj bazičnega vedenja o treh za varno kretanje navpik neobhodnih opornih točkah, ako si plezavec ne želi trdega pristanka na dnu globeli, pa krepke duševne stanovitnosti in zvrhano mero telesnih sil, spretnosti in žilavosti. In kakopak čelada, ta ne sme izostati od plezalne oprave, kajti poštena duša nikdar ne ve, kdaj se utegne z višave nadenj prikotaliti kakšen nebodigatreba balvan. Mož prečita še vse čtivo, ki so ga velikodušno priobčili mnogi poznavalci teh koncev pod Brano in ga je najti v električnem medmrežju, iz aeroplanskih posnetkov si zariše pot, po kateri bo koračil po grapi in jo vdene v priročni satelitski smerokaz, da ga vsemirska mehanika, ki visoko na nebu kolobari okrog matere Zemlje, zagotovo najde, ako zaide neznano kam in bo hribolazniškim reševalcem topogledno prihranjenih obilo muk izslediti zablodelega nesrečneža.

Storivši vse to se mož z Jermance, do koder je cesta za dvosledne vozove prav lepo poravnana, v lahnem drncu zarana zažene proti Pastircem in nekaj minut pred njimi zategne žlajfo, zadrifta v levo ter odsopiha po melišču navzgor do prvega skoka v Bosovi grapi. Poplezavanje v grapi je res lahkotno, kot bi v umetni steni gledal šampijonko Janjo G.. Števec višincev brez predaha beleži osupljive rezultate. Mož nekje na sredini grabna trči ob – prosto po demenci - Andreja, Marjeto in Andraža, ki imajo iste nakane, osvojiti Kaptana in Brano. Le da so oni premerili graben že večkrat, mož pa je kljub svojemu nezavidljivemu emšu v njem pionir. Nadaljujejo skupaj, zakaj v slogi je moč. To seveda pomeni, da so v nepovrat izhlapele tudi vse orijentacijske zagate, ki so moža mučile dan poprej, ko je prebiral različne opise mnogih piscev, kje, kdaj, kam, koliko, čemu, kako, zakaj, s čim, …, ko se je treba spopasti s pečinami Kaptana.

Ponosen, da je sprašil grapo in osvojil Kaptana, se mož loči od prijazne trojice, odsolira na Brano in si na Kamniškem sedlu na prijetnem sončku pred kočo dušo priveže s hmeljevim sokom. Ko je osmoza poskrbela, da je špirit iz pira pronical v krvožilni ustroj, se iznenada na levi, nasproti Brane pojavi gromozanska skalna gmota, ki kipi visoko v nebo. OMG, WTF je pa zdaj to? Brž pobrska po svoji terabajtni memoriji in v njej odkrije 128 bitni klinopis, da to ne more biti nič drugega kot prastara Planjava. Pravkar v kri precejen špirit, ki malček zamegli um, spodnjim trupelnim ekstremitetam kljub globalni energetski krizi doda še nekaj skromnih GWh energije in torzo novopečenega alpinista se že hip zatem z neznansko brzino zažene po markirani poti v skalno strmal. In ne preteče kaj dosti časa, ko triumfalno stoji na vrhu. Ja, si reče ponosno zroč v neskončne daljave, Kamniške alpe so res čudovit košček rodne grude, zakladnica prirodnih divot, nebeških razgledov, eksempel prvobitne neokrnjene favne in flore. Ali je tako tudi v Repovem kotu, si mož zastavi filozofično vprašanje. Ko se pod Srebrnim sedlom lovi in opoteka po redkem grušču na strmih skalah, zadovoljno ugotovi, da je tudi Repov kot biser KSA. In naj ostane tako na veke vekov.

https://www.gpsvisualizer.com/display/20220810174039-28228-map.html

Zanimiv zapis
Krasna tura, srečno

Me je pa kar nasmejal ta zapis
Tura pa super, mislim, da je Kaptanu v zadnjem času kar zrasla popularnost.

Suhy, lepa tura in zanimiv opis, ki mu arhaizmi in, reciva jim, ultra modernistične kratice dajejo estetsko intriganten pridih.

Tura je bila res lepa, proti koncu tudi naporna, saj se je v Repovem kotu, ki sem ga gor grede prehodil že ničkolikokrat, malo zapletlo pri iskanju najugodnejše variante čez skok, kjer so me zavedli možici, ki morda kažejo najboljšo možnost za vzpon, za spust pa ne. In če so zapisane nebuloze v teh zagonetnih časih požarov, inflacije, suše, energetske krize, vojn, sporov z zahodnimi sosedi okrog rabe imena balzamični kis itd. koga še malce nasmejale, pa tudi ni nič narobe. Vsaj upam, da ne. Ostalim, vajenim resnih, suhoparnih in znanstveno objektivnih opisov razmer, pa se iskreno opravičujem. Morda vtis vara, a Bosove grape, kot tudi ostale ture glede varnosti ne gre jemati z levo roko.

Bravoooo Suhy, z nasmehom berliv zapis
Tura pa lepa in vredna ponovitve

Brana čez Kaptana (11.03.23)

Po službi se zapeljem kar k Jermanci, ker me je že malo čas preganjal, zato začuda ne pričnem v KB. Sneg se pa prične ravno nekaj metrov nižje, ko sem krenil v levo proti grapci. Trije skoki so in so kopni, drugače je pa sneg dovolj zmehčan,da ni bilo potrebe po derezah. Na grebenu je vedno krasno. Pred spustom z Kaptanske glave pa obvezno v dereze. Vetra ni bilo, bila je mešanica sonca z nekaj megle. Na vrhu pa prava umetnina narave. Spust po zimski klasiki. Dobra podlaga, dobre razmere, vendar pozor gre za pravo zimo, ki ne dopušča napak. Koča je od petka do nedelje odprta.

Krasno in Bravo! Zelo lepo . Samo tako naprej in hvala tudi za info o aktualnih razmerah na Brani.