Hribi.net
Hribi.net
Login
Login
User name:
Password:
Login
Not registered yet? Register now.
Forgot your password?
    

Javorč

Print
ločanka10. 03. 2017 19:40:18
Pravijo, da vsi Žirovci hodijo na Javorč, ampak tema pa še ni bila odprta. Najbrž raje hodijo, kot pišejonasmeh. Sva šli včeraj s sodelavko na ta vrh, na katerem prej še nisem bila. Sem bila navdušena nad okolico, čeprav pravih razgledov ni bilo, so pa vseeno dali slutiti, da so v lepem širni in mogočni.
Najina pot je bila krožna in sicer sva pričeli s hojo za bloki v Gorenji vasi, kjer sva se usmerili čez Dobravšce malo po svoje (to vaščani poznajo), malo po markirani poti proti Javorču, z vrha pa nadaljevali v drugi smeri mimo več bunkerjev Rupnikove linije v smeri Jermance in čez Jermancev grič (vpisna knjiga) nazaj v Gorenjo vas, kjer je bil prijeten krog sklenjen.
Navdušena nad lepo naravo, tako da pot v kratkem ponovim.
Javorč v smeri Porezna, ni bilo pravih razgledov1
Javorč s te smeri sva prišli2
Javorč prvi na vrhu3
Javorč katera bela kapica v ozadju?4
Javorč ob poti5
Javorč tu mimo6
Javorč 7
Javorč v pomoč8
Javorč lep pogled na Jermanco9
Javorč razgled10
Javorč Blegoš včeraj11
(+5)všeč
zlatica11. 03. 2017 06:30:34
ločanka, lep fotozapis....nasmehmežikanje
(+1)všeč
ločanka11. 03. 2017 07:13:15
zlatica hvala, kar nisem mogla verjet, da so v bližini tako lepi konci, ki jih nisem poznalanasmeh

(+1)všeč
Tadej10. 11. 2017 14:36:07
Nekaj današnjih slik. Lp, Tadej
Nad Gorenjo vasjo se pojavijo prve markacije1
Utrinek2
Vpisna knjiga3
Ob poti4
Ob poti5
Ni znana kota pod Rombonom6
Ob poti7
Tudi smrkci se najdejo8
Bunker Rupnikove linije9
Ob poti10
Ob poti11
Nekoč je bila vpisna skrinjica...12
Še malo13
Lovska koča14
Vrh Svetih Treh Kraljev15
Ob poti16
Ob poti17
Pogled na Gorenjo vas18
Ob poti19
V Gorenji vasi20
Neškova brv21
Poljanska Sora22
(+1)všeč
velkavrh10. 11. 2017 18:53:25
Danes pa na pogorje Žirovskega vrha na Javorč, ki je nekako enako oddaljen iz Žirov ali iz Gorenje vasi v Poljanski dolini.Iz Žirov naj bi na Javorč vodilo več neoznačenih poti.Za prebivalce Žirov velja nekako tako kot Šmarna gora za Ljubljano.Od Gorenje vasi na Javorč vodi označena pot.Imamo desno smer in levo po kateri sva se s kolegom vračala.Po desni sva šla gor.Na Jermanci je oddajnik.Na sami stavbi je skrinjica za vpise. Do sem hodijo rekreativci iz Gorenje vasi -gospa pred nama je vpisana vsak dan. Šla sva mimo oddajnika na Jermanci mimo Kavčičeve domačije.Na gospodarski stavbi kmetije je še opazna Knafeljnova oznaka poti.Nato pa oznak ni opaziti.Po travničku navzgor nas pot privede do nove kmetije (ne vem imena) ,kjer ugledamo prav pri kmetiji bunker Rupnikove linije, ,malo naprej pod cesto v gozdu pa že drugi.Dejansko se sedaj hodi po poti Rupnikove linije,ki ima posebne oznake.Pot nas pripelje na Hrastov grič, kjer je največja podzemna utrdba Rupnikove linije , ki nikoli ni bila do konca zgrajena.Sam tunel je zaklenjen. Graditelje je prehitela II. sv. vojna .Ta linija dejansko ni bila nikoli uporabljena .Vsi ti vojni objekti na celotni Rupnikovi liniji so bili zapuščeni že pred vojno.Nemci so vse objekte Rupnikove linije po zasedbi leta 1941 zapečatili in so ostali ohranjeni do danes, medtem ko so Italijani skoraj vse utrdbe na svojem zasedbenem območju porušili. Slediti je treba tej poti in pri zadnjem bunkerju gremo po asfaltni cesti do lovske koče na Javorču.Vrh je malo pred kočo na desni strani, kjer je tudi skrinjica za vpise.Koča je odprta ob koncih tedna. Nazaj pa po označeni poti po drugi strani mimo potočka Dršaka, katerega tudi prečimo po brvi. Treba pa je povedati, da je pot z leve in desne strani označena, vendar se oznake mestoma zgubijo.Potke predusem navzdol seveda zavijajo levo in desno. Zmerom se moramo držati bolj sredinske poti, ki so bolj uhojene in te nas bodo pripeljale k potočku.Od potočka gremo pa po uhojeni potki po travničku na asfaltirano cesto in nekako v pol ure smo v središču Gorenje vasi.
Gorenja vas.1
Tu štartamo.2
Označeno do Jermance je dobro.3
4
Smer Jermanca.5
6
Jermanca.7
8
9
Pot nas od Jermance privede do kmetije.10
Tu pa se začne pot bi jaz rekel bunkerjev Rupnikove linije, ki je drugače označena.T abunker je kar pri kmetiji.11
Pridemo do nedokončanega tunela Rupnikove linije. Bil je velikopotezno načrtovan. Nikoli ni bil dokončan, ker je prej izbruhnila II. sv. vojna.12
Vhod je seveda zaklenjen. Vpisne knjige v skrinjici že dolgo ni več.13
Pri zadnjem bunkerju pa zavijemo s travnička na asfaltirano cesto .14
Lovska koča na Javorču.15
16
17
Dol po drugi poti.Je označena, vendar se vmes oznake kar zgubijo.18
19
Prek potočka Dršak.20
V Gorenjo vas po asfaltu-oznake so spet vidne.21
V vas bomo prišli drugače kot smo jo pri štartu zapustili.22
(+3)všeč
ločanka10. 11. 2017 20:04:21
Brane, zakaj se pa nista še pri meni oglasilanasmeh
Če sta že bila v Gorenji vasi
(+1)všeč
ločanka22. 04. 2021 15:35:27
Včeraj pa bolj sprehajalno po enem delu Žirovskega vrha z obiskom Javorča, tokrat iz smeri Žiri po slemenu Pečelinovca. Lepi so ti kraji, že pri prvem obisku sem se zaobljubila, da sem gor še pridem. In tudi sedaj še vedno mislim takonasmeh.
pogled preko Žirov do Mrzlega vrha in Sivke1
mimo domačije Troha2
brez Velikega vrha tudi tu ne gre3
tele smrekice med golimi vejami so mi padle v oči4
greben Košute 5
v ozadju Blegoš s sneženo kapico6
mimo l.k.7
vpisna skrinjica na Javorču8
pogled naprej po Žirovskem vrhu, v smeri Jermance9
tudi pogled na Porezen10
11
pogled nazaj pri povratku12
tudi ta13
14
ob poti15
pogled proti Planini nad Horjulom16
(+2)všeč
Janez Seliškar2. 12. 2023 17:32:44
Iz Gorenje vasi skozi Spodnjo Dobravo po slabo markirani poti. A kot da to ne bi bilo dovolj, visoka voda hudournika Dršak je izkopala globok graben in zaradi visoke vode je bil prehod nemogoč. Nadaljujem ob hudourniku mimo Karlovskega mlina in nekako ponovno naletim na označeno pot, ki me pripelje na vrh.
Prva markacija v Dolenji Dobravi1
Hudournik je izdolbel globoko korito2
Nad Karlovskim mlinom3
Lovski dom pod vrhom4
Vrh5
Sestop proti Dolnji Dobravi6
(+3)všeč
jerque5. 01. 2024 21:44:39
Še vodnik po eni od alternativnih poti na Javorč in sicer po tematski poti Rupnikove linije, ob kateri je zaradi strateškega pomena Poljanske doline kar nekaj za videti. Pot sem sicer prehodil že 6. maja 2023 (kot se je izkazalo kasneje, je to bil celo edini lep vikend v sicer "najlepšem mesecu v letu"), slike pa sem pred kratkim našel med "pospravljanjem podstrešja" in jih objavljam še tule, če bi še koga zasrbele pete, da bi stopil po mojih stopinjah. Še bolje bi bilo, če bi se jih dalo vstavljati tudi med posamezne odstavke, ampak...

Verjetno vsi vemo, da iz Gorenje vasi do Javorča vodi uradna markirana planinska pot. No, tale “Rupnikova” je speljana kakšen km zahodneje in se šele nekje na zadnji tretjini (če je naš clj Javorč) združi z omenjeno uradno planinsko potjo. Kot že ime pove, je naša tematska pot namenjena tistim, ki jih zanima ta vse premalo znan del naše “polpretekle zgodovine”. Ob njej bomo našli kar lepo število ohranjenih bunkerjev različnih tipov in velikosti. Uhojenost poti ni kazala kakšnih znamenj množičnosti, tudi sam skoraj do vrha Javorča z izjemo peščice domačinov nisem srečal žive duše, tako da bo kot naročena (kako dolgo še?) za ljubitelje bolj odmaknjenih kotičkov. Je pa tudi res, da je ponekod malo težje prehodna, tudi čez šavje, “markirana” je bolj tako tako, zato verjetno ne bo pretirano zanimiva za izključno rekreativce, ki jih zgodovina ne zanima. Vsekakor se bo potrebno obuti v primerne pohodniške čevlje, za raziskovanje bunkerjev (k sreči jih Nemci večine niso zazidali) bo dobrodošla svetilka, odvisno od sezone je zelo priporočljiva tudi zaščita pred klopi. Če se kdo boji netopirjev, si pa naj bunkerje ogleda samo od zunaj. Bunkerji ob prvem delu poti so večinoma “skriti” v goščavi, tako da bo najprimernejši čas za obisk enkrat, ko listje že odpade, tisti v zaključnem delu pa bodo najbolj “instagramabilni” že v nekoliko poznejši pomladi ali poletju, ko okoliški travniki ravno prav ozelenijo in po možnosti še zacvetijo. V vsakem primeru pa se večino bunkerjev splača vsaj poskusiti obkrožiti in pogledati iz več zornih kotov. Nemalokrat se zgodi, da se nekaj, kar se s poti na prvi pogled zdi kot “še ena betonska kocka”, iz druge perspektive pokaže kot precej bolj elegantna arhitektura z okroglimi kupolami ipd.

Za pot skrbi Zavod Poljanska dolina, ki je pripravil dve tematski poti. Krajša je krožna pot po območju Volčje njive in Hrastja, t.j. hrib nad “okljukom” Poljanske Sore zahodno od Gorenje vasi. Sodeč po videnem delu je trasa nezahtevna, primerna tudi za družine z majhnimi otroki in tudi večinoma dvojezične informativne table so nekako prirejene otrokom, ki jim Škofov Francelj poskuša na razumljiv način razložiti podrobnosti o gradnji. Daljša pot se spočetka drži vzhodnega dela krajše poti, pri vrhu Volčja njiva pa se od nje odcepi in se usmeri proti Hrastovemu griču, kjer se uradno konča, če pa želimo videti še najlepše bunkerje, pa bomo vsekakor sledili Knafelčevim markacijam (t.j. dobro znanim rdeče-belim krogcem) še naprej do Javorča. No, informativne table so na tem odseku nameščene zgolj ob nekaj bunkerjih, so že slogovno drugačne, precej strokovnejše in že kar težko razumljive za tiste brez obramboslovnega predznanja.

Kot smo že rekli, pot je primerna za tiste, ki jih zanima zgodovina. In kje se lahko primerno poučimo o Rupnikovi liniji? Kot kaže, še najbolje v knjigi "Rupnikova linija : odkrivanje utrdb ob rapalski meji", pa čeprav avtor Aleksander Jankovič Potočnik ni ravno poklicni zgodovinar in jo je napisal bolj kot ne ljubiteljsko. Pri tem bodimo pozorni, da si omislimo zadnjo izdajo iz leta 2009, kajti celo avtor sam priznava, da je v prvi izdaji iz leta 2004 “ustrelil nekaj kozlov”. Nekaj upanja sem polagal tudi na knjigo "Meja na razvodnici : ob stoletnici podpisa rapalske pogodbe : 1920-2020 : planinsko-zgodovinski vodnik" avtorja Dušana Škodiča, vendar se je avtor bolj skoncentriral na preživele mejne kamne, do neke mere na ostanke Alpskega zidu, na samo Rupnikovo linijo pa ravno toliko, da jo enkrat ali dvakrat omeni. Ubodel sem si še "Dediščina rapalske meje : Rupnikova linija in Alpski zid, življenje ob rapalski meji v letih 1918-43(47) : poskus utemeljitve nove muzejske zbirke" znanega žirovskega publicista Mihe Nagliča, ki pa glede Rupnikove linije tudi ni kaj dosti bolj zgovoren, še največ o sodelovanju z že omenjenim Jankovič Potočnikom. No, kot mi je pravkar povedal Cobiss, je pred kratkim izšla še knjiga "Rupnikova linija : boj za severno fronto. Knj. 1, Nastanek in gradnja 1938-1940" avtorja Aleša Zelenka, ki si jo bo vsekakor še treba omisliti in prebrati.

Ko smo se “oborožili” z zgodovinskim ozadjem, se moramo pred odhodom le še opremiti s primerno navigacijo. Uradne markacije so postavljene vse preveč redko in nekonsistentno, da bi se lahko zanašali nanje, področje je tako redko poseljeno, da se tudi na spraševanje domačinov ne kaže zanašati, uradna pot bo sekala številne ceste, ki pa so za nelokalca speljane “popolnoma brez logike” in če nas zgrabi skušnjava, da bi raje stopili po kakšni lepši cesti, bomo skoraj zagotovo krepko zašli. Še najbolj nam bo v pomoč, če si na pametni telefon namestimo aplikacijo maPZS in si že pred potjo shranimo karto območja južno od Gorenje vasi. Kot vemo, omenjena aplikacija z rdečimi črtami označuje poti, ki so pod skrbništvom planinskih društev in praviloma markirane s Knafelčevimi markacijami. K sreči pa je PZS dovolj odprta, da s črtkanimi črtami označi tudi nekatere poti v skrbništvu “konkurence”, vklj. z Zavodom Poljanska dolina. Tako lahko najdemo tudi celotno uradno daljšo pot, ki se, kot že omenjneno, do Javorča priključi uradni planinski poti, ki je sicer vrisana po glavni cesti, dejansko pa nas markacije usmerjajo na nogam prijaznejše vzporedne bližnjice, ki so sicer tudi vrisane. Pri uporabi ledinskih imen, razcepnih točk ipd. bom uporabljal imena, kot so na topografski karti maPZS. Prav nam zna priti tudi OpenStreetMap (oz. krajše OSM), kjer bomo ob dovoljšnjem zoomu opazili, da se je neki prostovoljec zelo potrudil in pridno vrisoval bunkerje, informativne table in kažipote vzdolž krajše tematske poti, vseeno pa bomo tudi sami hitro opazili, da je nekaj bunkerjev vendarle spregledal. Morda pa bo komu prišlo prav še to, da je nekdo (ne, nisem bil jaz) na tem spletišču Hribi.net objavil še GPS sled tematske poti do Hrastovega griča, ki je na prvi pogled videti OK. Morda še ocena časa. Sam sem od Gorenje vasi do Javorča z enim krajšim počitkom potreboval pribl. 3,5h. S tem, da sem sem (skoraj) vsak bunker poskušal “prevohati” okoli in okoli in po možnosti še od znotraj. Brez tega bi se pot takoj skrajšala vsaj za pol, če ne kar celo uro.

Preden odrinemo na pot, samo še na hitro nekaj o poimenovanju bunkerjev. Ker z izjemo nekaj največjih utrdb sploh niso imeli imen, in ker dandanes nimajo vidnih oznak, jih bom za potrebe tega “fotopisa” poimenoval kar s številkami v kronološkem zaporedju, kot sem nanje naletel, začenši z 0 na izhodišču. Iste številke v opisih slik bodo nekako tudi olajšale zmedo med slikami na koncu, ki jih zaradi izvedbe foruma ne morem vriniti na smiselna mesta med odstavki. Seveda pa nikakor ne izključujem možnosti, da se je kakšen bunker uspel tudi izmakniti mojemu sicer pozornemu očesu.

Zdaj pa končno le začnimo! Izhodišče, nekakšna “točka 0”, je ob SZ vogalu gorenjevaškega pokopališča, tik ob desnem bregu Poljanske Sore. Tam je tudi nekaj parkirnih prostorov, opazimo pa prvi bunker, ki smo ga v skladu z našo nomenklaturo oštevilčili kot #0. Njegova natančna zgodovina mi ni znana, se mi pa nekako zdi, kot da bi moral biti od nekod prenešen, če ne celo pred kratkim zgrajen kot replika. Vsekakor je les v notranjosti le preveč svež. Zraven najdemo še dve betonski protitankovski oviri, ki bi sicer morali ubraniti Zapuže pri Radovljici, za uteho pa je na tabli vendarle tudi fotografija protitankovske obrambe same Gorenje vasi.


Po prvotnih planih bi št. 1 moral dobiti bunker nad bregom Poljanske Sore nekoliko zahodneje, ampak ker sem kar takoj krenil po uradni poti vzdolž pokopališča proti jugu, je tako ostal na seznamu za kakšen drug obisk Gorenje vasi. Kakorkoli, na koncu te poti zavijemo desno na asfaltno cesto in že v prvem levem ovinku naletimo na preživele stopnice nekdanje graničarske karavle, ki so jo porušili okupatorji. Za stopnicami je danes zasebni vrt bližnje hiše.


Cesta se kmalu spremeni v kolovoz in še malo dalje s planjave doseže gozd. Ker sem že predhodno naštudiral OSM, sem vedel, da naj bi obstajal še en bunker, ki ni ob nobeni uradnih poti, k sreči s pomočjo sodobne tehnologije ni bilo težko najti pravega kolovoza do tja, potem je pa kar manjše razočaranje ob nečemu velikosti pasje ute, kar je bilo za nameček še znotraj poplavljeno. Kakorkoli, s slik sami ocenite, ali je vredno skreniti do tega bunkerja #1.


Nič, po isti poti se vrnimo nazaj do uradne poti in po praktično nekaj metrih naletimo na “uraden” bunker #2 oz. _mali tipski objekt_, ki ima svojo tablo in smo celo uradno povabljeni v njegovo notranjost, kjer je še nekaj dodatnih tabel. Mmg., tu se vidi, da je ranjka Kraljevina Jugoslavija obsegala tudi zaledje jadranske obale, npr. Dalmacijo (pa četudi brez Zadra in nekaj otokov), Hercegovino, Črno goro…, kjer je znano, da so prebivalci po genetskem potencialu med najvišjimi na svetu, kajti ob mojih za moškega dokaj normalnih gabaritih mi največkrat niti ni bilo potrebno paziti na glavo, kar težje rečem ob raziskovanju kakšnih italijanskih bunkerjev. Vsekakor pa tudi ta bunker sodi med tiste, ki se s same poti ne pokažejo v svoji najlepši podobi.


Nadaljujemo naprej po vzpenjajoči se poti in če dobro gledamo, bomo na vrhu strmega pobočja na levi opazili manjši bunker #3, ki ga ne pozna niti OSM, Lahko se zaženemo navzgor v strmo pobočje ali pa ga poskušamo najti z razpotja nekoliko višje. Kakorkoli, ta bunker je majhen, “neuraden”, zaradi zaraslosti nekoliko težje dosegljiv in ena strelna lina je že zasuta.


Nadaljujemo po uradni poti in sčasoma dosežemo razpotje. Če nas je medtem začelo zanimati, le kako so tovorili material po teh grapah, nam to poskuša odgovoriti tabla na razpotju.


Sicer pa tu zavijemo desno in kmalu bomo na desni malo stran od poti, ampak ga res ne moremo zgrešiti, naleteli na ličen in “uraden” bunker #4, ki ga tako rekoč moramo obkrožiti. Če se hočemo še kaj naučiti, bomo morali stopiti noter, kjer je nekaj tabel.


Ko nadaljujemo po poti, nas tabla nekje “sredi ničesar” vendarle pouči, kako so se morali graditelji znajti brez mehanizacije.


Še malo naprej pa je razpotje, kjer se krajša in daljša tematska pot ločita. No še malo prej bomo naleteli na novo tablo o betoniranju. No, kar je res, je res, opazili bomo, da se bunkerji v precejšnji meri kljub skoraj 90 letom nevzdrževanja še kar dobro držijo, kar pomeni, da je general Rupnik dobro nadziral dela in poskrbel, da se je vgradil kakovosten beton.

V neposredni bližini te table pa je že bunker #5. Ki si ga lahko z večih strani ogledamo tako od zgoraj kot spodaj, ampak vendarle je z vseh perspektiv zgolj “dolgočasna” betonska kocka, po vrhu prerasla z bršljanom, za nameček pa še eden tistih, ki jih je okupator dal zazidati.


Z označenega razpotja je za daljšo pot potrebno iti levo, ker pa sem zahvaljujoč OSM vedel, sem najprej šel desno po krajši poti proti vrhu Hrastja in kmalu naletel na bunker #6 oz. puškomitralješko gnezdo v obliki manjše kocke z na pol zasutim vhodom.


Morebitna nadaljnja presenečenja ob krajši poti sem si pustil za kdaj drugič, se vrnil do #5 in se dokončno odcepil od krajše poti. In kmalu je sledil v bližini neizrazitega vrha Volčja njiva že bunker #7, sicer ravno tako zazidan in iz večine perspektiv še ena “neizrazita betonska amorfna gmota”. Ampak če se vzpnemo na bližnje pobočje, bomo vendarle opazili, da mu na enem vogalu niso utegnili dograditi kupole.


Tu sledi prvi nekoliko zahtevnejši odsek poti. Bunker #7 je namreč na koncu nekakšnega “pomola”, kar pomeni, da se bomo morali spustiti proti jugu po strmi in slabo uhojeni potki, dokler ne dosežemo makadamske ceste, kjer se usmerimo desno, t.j. navzdol. Na levi strani te ceste bomo opazili kamnolom (na OSM je poimenovan Kamnolom Lajše), ki ga bomo obkrožili po zahodnem robu. Ampak nikar ne buljimo preveč v kamnolom, sicer bomo na desni zlahka zgrešili ozko odprtino bunkerja #8. Tako ozko, da si težko predstavljamo celo sestradanca, kako bi zlezel noter. Ampak ne izgubljajmo časa s tovrstnimi neproduktivnimi razmišljanji, kajti nekaj metrov dalje opazimo, da se z desne ostro priključi kolovoz, in če stopimo nanj, se potrdijo naši sumi, kajti kmalu dosežemo dve strelni lini na drugi strani tega istega bunkerja #8. Lini sta sicer nekoliko previsoko za neposreden pogled skozi, nikakor pa ne previsoko, da ne bi mogli dvigniti rok in na slepo škljocniti v notranjost.


Kot že rečeno, cesta res obkroži kamnolom (menda sem tam nekje v brezpotju en bunker zgrešil, ampak kaj čmo) in se mu znova približa ob južnem robu. Tu so neke oznake, da je vstop kakor prepovedan, in ni čisto jasno, ali to velja samo za kamnolom ali tudi za cesto. Vsekakor takrat ni bilo tam nikogar, zato pač “nisem ničesar videl”. Ko smo že skoraj mimo kamnoloma, je treba skreniti desno na kolovoz (pomoč navigacije zelo dobrodošla). Pot nas nekaj čas vodi skozi gozd, ko pokuka na plano, spet sledi razpotje, naravnost je bilo zaprto, je pa zato bilo mogoče narediti skoraj 180° ovinek na desno in takoj za njim nov ličen in fotogeničen "mali tipski objekt" oz. že bunker #9. Ob njem pa na nagnjenem stebru prva tabla v novem slogu in precej bolj učenem jeziku. No, na njem bomo našli tudi načrt bunkerja iz Denkschrifta, t.j. nek “zbornik”, kjer so nemški okupatorji popisali “podedovano” vojaško infrastrukturo in je eden najpomebnješih virov knjige Aleksandra Jankoviča Potočnika. Kar nekako žalostno, da je mogoče podatke o tej naši tehniški dediščini dobiti šele iz arhivov nekdanjega okupatorja…


Od tu se pot za kratek čas kar nekam izgubi in ni čisto jasno, kje bi pravzaprav sploh bilo treba nadaljevati. Po strmem pobočju je bilo kup šavja, podrtih dreves in podobnih barikad in ocenil sem, da se je še najlažje zapoditi kar naravnost navzgor po strmem pobočju Frjančevega griča, dokler se nekoliko ne zravna in doseže kolovoz na robu travnika. Ali sem na ta račun zgrešil še kakšen bunker, res ne vem. Kakorkoli, po kolovozu sem dosegel makadamsko cesto, se znova priključil na uradno pot, šel mimo neke osamljene hiše, se takoj za njo v skladu z navigacijo odcepil na stezo malo po gozdu, malo po travniku…. In takoj sledi nova barikada. V obliki električnega pastirja, ki meni nič, tebi nič, lepo preseka pot. Hmmm, kaj sedaj? Dostikrat je že pomagalo, če sem dovolj milo pogledal kmeta in je dovolil “zmotenje posesti”, ampak nikjer naokoli ni žive duše. Ali kar obupati in iti nazaj in to spet po tistem težko prehodnem strmem pobočju, ki sem ga malo prej komaj premagal? No, med razmišljanjem vendarle opazim, da bi se na enem mestu pravzaprav dalo brez problema prestopiti žico električnega pastirja in nekje po robu travnika (najmanjša škoda pa to) nekako po “konspirativno” smukniti do bližnje ceste. Rečeno, storjeno, ob tem pa takoj za pastirjem s kamero na hitro “pogledam” še eno tablo o strateškem pomenu Poljanske doline.


Ko dosežem cesto, je ob njej prevrnjena ležala tabla s smerokazom naše poti, navigacija pa je potrdila, da lahko znova skrenemo s ceste na gozdno stezo in si s tem nekoliko skrajšamo pot mimo zaselka Kočar z nekaj hišami. Ko smo mimo Kočarja, se pot za nekaj časa malo konkretneje vzpenja po gozdnatem pobočju Male koče. Ob poti v gozdu naletim na še dva bunkerja. Bunker #10 a.k.a. "strojnični bunker" a.k.a. "mali tipski objekt" ima tudi svojo tablo.


Le malo naprej ob nekem razpotju stoji še “neuraden” (brez tabel) #11 z vogalno strelno lino in smrečico na strehi.


Pot se še naprej blago vzpenja proti jugu in kmalu začutimo, da bo znova zapustila gozd. Preden podležemo skušnjavi po soncu, le bodimo previdni, kajti tik pred izhodom iz gozda bomo na naši levi opazili bunker #12 z dostopno notranjostjo.


Takoj za tem bunkerjem pa dosežemo cesto in se na razcepni točki “Zaleše Z” priključimo uradni planinski poti, ki je dovolj solidno markirana, da se nam ni več potrebno zanašati na pomoč satelitov. Vstopili smo na območje zaselka Zaleše, ki je uradno del razloženega naselja Žirovski Vrh sv. Antona (res me zanima, kako so skovali to dokaj zapleteno krajevno ime, sploh ker mi ni znano, da bi tam obstajala cerkev, posvečena omenjenemu svetniku). Kdor je do sem prikorakal po uradni planinski poti iz Gorenje vasi, naj se pri nekaj hišah v Zalešah raje drži ceste pri dnu travnika/njiv, kmalu bo lahko na desni ob cesti opazil prostor, ki praviloma služi kopičenju bal sena, takoj za tem pa se z desne priključi naša tematska pot in kot rečeno, tik ob tem razcepu bi morali kaj hitro opaziti naš bunker #12.

V “Zalešah Z” bi “uradno” bilo potrebno zaviti desno na planinsko pot, ampak iz “obveščevalnih” virov sem vedel nekaj več, zato sem tam najprej zavil levo (proti Gorenji vasi) in že čez nekaj metrov pri prvi hiši (če se prav spomnim, je ekološka kmetija) opazil že bunker #13, ki pa stoji na zasebnem dvorišču, za nameček pa ga uporabljajo kot naslonjalo za fižolovke.


Od tam se vrnil nazaj mimo “Zaleš Z” in po cesti ob travniškem robu, dokler me oznake niso usmerile na stransko pot v gozd. In res je čisto malo manjkalo, da bi v gozdu zgrešil bunker #14, morda še zadnji, kjer lahko poškilimo v notranjost. Očitno pa nekdo še vedno dovolj zaupa v kvaliteto skoraj 90-letnega betona, da si je upal obenj prisloniti lestev in na “streho” postaviti še stol, kjer skoraj zagotovo kdaj pa kdaj tudi posedi.


Ko pot znova pokuka iz gozda na plano, bodimo pozorni na naši desni. Ob samem razcepu najdemo tablo, malo naprej pa vhod v "Odporno točko Žirovski vrh" oz. manj uradno "Hrastov grič". Ker je to vendarle malo več kot zgolj bunker in ker že ima ime, seveda nima smisla, da ga oštevilčim. Kakorkoli že, tu je še največje “podzemno mesto”, ki so ga sploh pričeli graditi (še večje bi moralo biti na Vrhu sv. treh kraljev, ki pa je ostalo samo na papirju). Na tabli laho vidimo, kakšen veličasten "težki tipski objekt 66" je bil predviden pred obstoječim “rudniškim” vhodom. Vhod je seveda zaprt, voden ogled utrdbe pa je mogoč po dogovoru za zaključene skupine, vstopi pa se menda ne tukaj, temveč po enem izmed navpičnih jaškov (vršnih bunkerjev nad njimi a la Goli vrh niso utegnili zgraditi). Ker nisem imel zemljevidov in ker se mi je zdela okolica le preveč zaraščena, teh jaškov niti nisem poskušal iskati na slepo, sem pa vendarle pokukal še skozi rešetke. A ja, pri vhodu naj bi menda bila tudi planinska kontrolna točka, vendar v skrinjici ni bilo videti vpisne knjige, očitno pa je za nameček nekdo še z žice odtrgal žig.


Pri Hrastovem griču se uradno konča tematska pot. Ampak misel na takojšnji povratek bi bila naravnost bogokletna. Zakaj, v primerjavi z do sedaj prehojenim je nadaljevanje do Javorča zgolj še lažji sprehod. Za dodaten trud bomo nagrajeni s še najmanj tremi fotogeničnimi bunkerji. Nadaljujemo torej po kolovozu in na razcepu “Brivec Z” kmalu dosežemo asfaltirano cesto med Gorenjo vasjo in Golim vrhom, ki so jo, mmg., zgradili ravno za potrebe gradnje podzemnih utrdb Rupnikove linije. Tu nekje bomo ob cesti opazili celo s prometnim znakom označeno parkirišče, verjetno primarno namenjeno organiziranim obiskovalcem Hrastovega griča. Ampak še prej kot parkirišče nam bo v oči padel bunker #15 na robu travnika, prvi od tistih lepših. Če le ne bi nekoliko motilo nekaj dreves ob njem, bi kljub neočiščenosti bil že kar preveč kičast.


Opazimo lahko, da od tega bunkerja vodi uhojena bližnjica čez travnik in preden na njenem drugem koncu spet dosežemo cesto, naletimo, če le nismo preveč nepozorni, na bunker #16, ki pa je majhen in skoraj zasut, zato se pri njem verjetno ne bomo predolgo zadrževali.


Od tu lahko nadaljujemo ali po cesti (ki kmalu doseže Žirovski Vrh sv. Urbana oz. njegov zaselek Maruc) ali po vzporedni markirani poti, ko iz gozda dosežemo nov travnik, nas takoj pričaka naslednji lepotec #17, ki si ta naziv zasluži kljub že pravi pravcati goščavi na strehi. No, maj je tu že dodobra upravičil svoje ljudsko poimenovanje “veliki traven”, zato sem ga poslikal zgolj od daleč s takšnih pozicij, da nisem tacal po nepokošeni travi.


Pot ali cesta za nekaj metrov znova vstopi v gozd in ob izhodu nov travnik z novim bunkerjem, po našem štetju že #18, ki pa je zadnji in najverjetneje tudi najlepši. Njegovega potenciala se očitno zavedajo tudi tisti, ki so ga primerno očistili, in če odmislimo “veliki traven”, bi se fotografski perfekcionisti lahko zmrdovali kvečjemu nad električnim blizuvodom in drogom v neposredni bližini.


Na koncu travnika je planinska kontrolna točka za vrh Javorča. Kolikor vem, je le ta dostikrat pri kakšni hiši v neposredni bližini vrha (ali druge pomembne točke) in mi nekako ni jasno, kaj se kuha med tamkajšnjimi “planinci” in jagri, da niso tega postavili v bližnji lovski koči. Mmg., čeprav bi koča v soboto uradno morala obratovati in je verjetno celo edini gostinski objekt vsaj na gorenjevaški strani Žirovskega vrha, je tisto soboto okoli poldneva kljub vsemu bila zaprta in tistih nekaj obiskovalcev, ki smo se takrat znašli tam, se je moralo zanesti na s seboj prinešene zaloge.

Tako, pokorno javljam, da je to to, verjetno kar soliden izplen za poldnevni izvidniški marš. Če sem uspel zgrešiti kaj omembe vrednega, če kdo potrebuje kakšne podrobnejše napotke za mikrolokacijo posameznih bunkerjev itd., sploh pa, če je kaj interesa za ustanovitev ad-hoc skupine za ogled Hrastovega griča, pa kar z besedo na plan v komentarjih.
Bunker #01
Bunker #0 in protitankovski oviri2
Notranjost bunkerja #03
Protitankovski oviri4
Inf. tabla o tematski poti Rupnikove linije5
Inf. tabla o protitankovskih ovirah6
Stopnice nekdanje graničarske karavle7
Tabla o graničarski karavli8
Bunker #19
Bunker #110
Bunker #111
Bunker #212
Bunker #213
Bunker #214
Tabla pri bunkerju #215
Notranjost bunkerja #216
Notranjost bunkerja #217
Bunker #318
'Zakamufliran' bunker #319
Bunker #320
Notranjost bunkerja #321
Inf. tabla med bunkerjema #3 in #422
Bunker #423
Bunker #424
Bunker #425
Bunker #426
Notranjost bunkerja #427
Notranjost bunkerja #428
Notranjost bunkerja #429
Inf. tabla med bunkerjema #4 in #530
Tavla malo pred bunkerjem #531
Bunker #532
Bunker #533
Bunker #534
Bunker #535
Bunker #536
Bunker #537
Bunker #538
Bunker #539
Bunker #640
Bunker #641
Bunker #642
Notranjost bunkerja #643
Inf. tabla ob bunkerju #644
Bunker #745
Bunker #746
Bunker #747
Bunker #748
Bunker #749
Vhod v bunker #850
Bunker #851
Bunker #852
Notranjost bunkerja #853
Notranjost bunkerja #854
Bunker #955
Bunker #956
Bunker #957
Bunker #958
Notranjost bunkerja #959
Notranjost bunkerja #960
Notranjost bunkerja #961
Tabla pri bunkerju #962
Tabla med bunkerjema #9 in #1063
Bunker #1064
Bunker #1065
Bunker #1066
Bunker #1067
Notranjost bunkerja #1068
Notranjost bunkerja #1069
Nedokončana kazemata bunkerja #1070
Tabla ob bunkerju #1071
Bunker #1172
Bunker #1173
Bunker #1174
Bunker #1175
Bunker #1176
Notranjost bunkerja #1177
Bunker #1278
Bunker #1279
Bunker #1280
Bunker #1281
Bunker #1282
Notranjost bunkerja #1283
Notranjost bunkerja #1284
Kazemata bunkerja #1285
Bunker #1386
Bunker #1387
S fižolovkami založen bunker #1388
Bunker #1489
Bunker #1490
Bunker #1491
Bunker #1492
Bunker #1493
Bunker #1494
Notranjost bunkerja #1495
Notranjost bunkerja #1496
Inf. tabla pred utrdbo Hrastov grič97
Vhod v utrdbo Hrastov grič98
Napis na vhodu v utrdbo Hrastov grič99
Pogled skozi rešetke v notranjost utrdbe Hrastov grič100
Bunker #15101
Bunker #15102
Bunker #15103
Bunker #15104
Bunker #16105
Bunker #16106
Bunker #16107
Bunker #17108
Bunker #17109
Bunker #17110
Bunker #17111
Bunker #17112
Bunker #18113
Bunker #18114
Bunker #18115
Bunker #18116
Bunker #18117
Bunker #18118
(+11)všeč
zippo7. 01. 2024 15:26:23
Verjetno najdaljši opis neke poti na hribi, veliko dela si imel

Bunker 0 je bil prepeljan nekaj sto m iz gozda zaradi gozdnih del in ga je dal župan prepeljati za eksponat na izhodišče, sicer bi bil uničen,

Pri kamnolomu oz peskokopu je tudi testna stena ki je videti na hitro kot vsajen bunker v breg, tam so testirali trdnost betona z različnimi topovi.

Da pa ne bo več vprašanj kot odgovorov, mogoče uberi drugačno pot. Zavod občasno prireja tudi vodene pohode do utrdbe na koncu, vključno s strokovnim vodenjem, kjer ti povedo marsikaj in te ne pride nič dražje kot če greš samo na ogled bunkerja. Kar te pa mogoče še zanima, lahko naknadno raziskuješ še sam in s pomočjo knjig. Mnogo časa boš prihranil
(+4)všeč
urbe7. 01. 2024 20:12:42
Verjetno najbolj strokoven opis Rupnikove linije so opravili Miloš Habrnál et al. v knjigi »Rupnikova črta in druge jugoslovanske utrdbe iz obdobja 1926–1941«, ki je izšla leta 2005.
Obstaja še knjiga prof. Tomaža Pavšiča »OB STARI MEJI Pričevanja in spomini«, v kateri je zbral pričevanja prebivalcev o življenju ob takratni rapalski meji.
(+5)všeč
Enka8. 01. 2024 18:28:28
Za na hitro o Rupnikovi liniji pa: povezava
(+1)všeč
     
Copyright © 2006-2024 Hribi.net, Terms of use, Cookies