Kar ne morem verjeti, da pišem šele tretjo objavo na tej strani, pa tako lep svet je tam, v tem jesenskem času še posebno
.
Ta lepa ognjena barva v več odtenkih že od daleč pritegne pogled, od blizu pa uzreš tu zrele borovnice in brusnice, rastoče na višini 2000 m in več. Ne moreš verjeti, pa začetek oktobra je tu.
Začela sva na planini Heidi Alm in se najprej povzpela do sedla Hundsfeldscharte, kjer sva odvila desno na Falkertkopf in si s tem približala pogled do Klomnocka, Rinsennocka in do koče Glockenhütte, do katere pripelje gorska cesta Nockalmstraße. Potem dol in na vrh Falkerta, kjer so se pridno zbirali pohodniki, nekateri peš, eni pa preko ferate. Nato sva se spustila do sedla Falkertscharfe, kjer bi lahko uporabila sestop tudi po dolini direktno do jezera, a midva sva se povzpela še do Rodresnocka, kar moraš tudi storiti če si tu prvič. No, jaz sem bila
. A Falkert na nasprotni strani stalno vleče poglede nase, še posebno lep je bil preko ognjenih planjav borovničevega listja, ki se v tem času prav čudovito obarva, kot sem že omenila. Prav tako močno pritegne tudi pogled do jezera (Falkertsee), katerega sva skoraj v celoti tudi obkrožila.
Na pot sva se odpravila preko prelaza Ljubelj, tako da avstrijske avtoceste nisva uporabila, in to je naneslo z našega konca 120 km. Gorska cesta do planine Heidi Alm (8 km) ni plačljiva, prav tako ne parkirišče. So pa določeni deli parkirišča oddani privatno. Sva pa na parkirišču nazaj grede opazila še dva slovenska avta.