Ne vem, v katero skupino bi strokovno uvrstil to goro, najbliže glede na podatek v
www.austrianmap.at/amap/ pa se mi zdi, da gre za Silvrettagruppe. Tu na jugu, na meji s Švico, kraljuje Piz Buin (3312m), morda bolj znan lovilcem "braun boje" kot pohodnikom, Hohes Rad pa je simpatičen, ne prenaporen vrh na meji med Tirolsko in Vorarlberško.
Izhodišče je na prelazu Bielerhöhe (2037m), kamor pripelje plačljiva cesta iz doline Montafona in s tirolskega konca.
Opravil sem krožno pot, najprej ob zahodni obali jezera Silvretta, do koče Wiesbadener Hütte (2443m), preko prelaza Radsattel (2652m) na vrh. Nazaj pa najprej na sedelce pod vrhom in nato pod vzhodnimi ostenji nazaj do jezera Silvretta.
Zahodni dostop do koče je skoraj avtocesta - široka pot, primerna skoraj za sandale. Tja množično zahajajo tudi gora nevajeni pohodniki, ki pridejo občudovat predvsem ledenike pod Piz Buinom ter izvir in prelep začetni tok reke Ill, ki najprej teče do pregradnega jezera Silvretta, nato pa mimo Bludenza in Feldkircha v Ren, le malo pred njegovim izlivom v Bodensko jezero. Pomanjkanja vode na tem koncu resnično ni - morda pa bo ravno zaradi tega kmalu prišlo do "pomanjkanja" ledenikov!
"Turisti" se nekoliko razredčijo na poti proti Radsattlu, saj je tudi vzpon bolj konkreten, narava in pot pa bolj prvinska. Še bolj gorniško pa je vzdušje od tu naprej. Pot najprej preči skoraj vodoravno nekaj snežišč in se vzpne na sedelce (cca. 2700m). Od tu je do vrha še tričetrt ure strmega vzpona, ponekod lažjega plezanja. Razgledi z vrha, označenega s križem z veliko planiko na sredini, so seveda pričakovano veličastni. Za pogled na del jezera, kjer je izhodišče, je treba narediti še nekaj metrov proti severu, sicer pa na jugu kraljuje Piz Buin, obkrožen z ledeniki, povsod naokrog na vse strani neba pa je prelep pogled na vrhove, doline, divje vode. Čeprav se mi je glede na meni vajene slovenske višine hribov zdelo, da bom visoko nad okolico, sem mnogo vrhov vendarle gledal še nekoliko navzgor.
Pot navzdol do sedelca je manj problematična kot se je zdela gor grede. Tu pa sem krenil direktno proti severu, kjer je bila pot težje sledljiva in zahtevnejša. Snežišča, podori, od strel razbita rdečina z železom polnega skalovja (poleg cele "zmešanice" ostalih kamnin - granita, marmorja itd.) in izpod skal slišno bučanje vode poženejo vsaj nekaj adrenalina po žilah - pa tudi vsi pohodniki so nekam izginili... ja, tukaj velja nekaj več previdnosti. Sicer pa izgleda, da se večina kljub ovinku vrne na sedlo Radsattel in se spusti v dolino po bolj idilični dolinici mimo jezerca Radsee.
Čeprav višinska razlika ni ravno velika, pa gre pot nekoliko naokrog, tako da je treba za vzpon na vrh mimo koče treba računati kakšnih pet ur hoje bolj uživaškega tempa. Sestop po opisani smeri traja približno dve uri in pol.
Vsekakor izredno lepa tura, ki jo lahko priporočam vsakomur, ki se mudi na tistem koncu.