Iti na dopust sredi novembra skoraj 1400km daleč je , vsaj kar se vremena tiče, velika tombola. In moram reči, da smo tokrat zadeli glavni dobitek: od osmih dni potovanja je bil samo zadnji dan opremljen s „slabim vremenom“. Materiala je kar precej in bi se bolj podal v kakšen popotniški blog, zato se bom omejil le na hribolazenje.
V ponedeljek 16.11.2015 prispemo z našim terencem po ovinkih (Vojvodina, soteska Džerdap) v priznano bolgarsko smučarsko središče Borovec v Rilskem pogorju. Načrtovali smo, da se naslednji dan z gondolo povzpnemo na cca 2300m visoko zgornjo postajo žičnice in nato peš na najvišji vrh balkanskega polotoka 2925m visoko Musolo. Vendar nam je celomesečni remont žičnice namero preprečil, in tako smo morali celo pot iz Borovca (cca 1400mnv) opraviti peš, kljub temu, da pelje cesta (za terence seveda) na višino krepko čez 2000m. Zaradi naravnega rezervata z vozili gor ne pustijo, pa čeprav je ves ta teren prepreden s smučišči. Namesto slabih treh ur smo tako porabili celih sedem, kar v mesecu novembru pomeni praktično cel dan. Do zadnje postaje žičnice smo jo tako mahnili kar naravnost po smučišču, potem po slabi cesti skozi borovce do prve planinske koče in mimo lepih jezer (glej prejšnje opise poti na vrh!) do naslednje, ki je sicer v tem času zaprta. Pot prekrasna, brez snega, razgledi čudoviti, le temeperatura zimska: na 2700m minus 6°C, na vrhu pa zjutraj celih minus10°C! Na srečo smo na vrhu v meteorološki postaji lahko prespali.Zjutraj smo doživeli prekrasen sončni vzhod in se pozneje v lepem vremenu vrnili v dolino.
Čakal nas je še vzpon na najvišji vrh Srbije Midžor, ampak to je že nova zgodba! Kratek opis najdi na Ostale države, Srbija – Midžor..