Po osvojenem Triglavu in povratku v Vrata ob cca. 12h(pon. 12.8.) sem se zapeljal v Avstrijo, kjer sem proti večeru imel v načrtu preplezati neko lokalno feratico imenovano Zahme Gams v vasici Weissbach bei Lofer blizu Zell am See. A taman ko sem ob kake 18-19h prišel k steni, se je ulilo. Prespal sem kar na parkirišču v vasi Weissbach a zjutraj je spet deževalo. Ni mi preostalo drugega kot da nadaljujem pot v Francijo v skladu z mojimi načrti. Feratico sem preplezal nazaj grede in poročilo še sledi. Odpeljem se torej čez Tirolsko, Arlberg(čez prelaz, da se izognem cestnini
), Švico(mimo Züricha, Berna, Lozane in Ženeve) v Francijo in sicer v Grenoble.
Grenoble je glavno kulturno in gospodarsko središče francoske alpske regije Dauphiné, ki leži južno od Savojskih alp. V bistvu gre že za jug, skoraj mediteran, vsaj po mentaliteti sodeč saj sem od cca 12h do 16h zaman iskal kaj odprtega za pod zob. Vse zaprto, siesta,
zvečer pa spet odprto.
Pokrajina je sicer še čisto alpska.
Po turističnem ogledu Grenoblea(pravzaprav kaj sila zanimivega ni za videti) se povzpnem z žičnico na citadelo. Naj mi bo oproščeno saj sem šel dol peš.
Iz citadele je lep razgled na eno stran na pogorje Vercors(jug, apnenec), na drugi strani pa na verigo Belledone(vzhod, gnajs in granit). Na severu mesta pa se vzpenja pogorje Chartreuse, ki ga nekako začenja hribček s citadelo.
Turistična atrakcija, ki so si jo Francozi privoščili, je izgraditev adrenalinskega parka na sami Grenobelski citadeli oz. njenemu obzidju.
Pri nas(pa še marsikje drugje) ne bi niti pod razno dobili dovoljenja kulturno-spomeniškega varstva. Seveda sem ga moral sprobati. Adrenalinski park kot tak, vstopnina 20 EUR a omejeno, da greš lahko po vsaki poti le enkrat. Ne vem kako je pri nas, recimo v Tscheppaschluctu na avstrijski strani Ljubelja plačaš približno nekaj takega in imaš neomejeno plezanje cel dan. Je pa nekaj zanimivega pri opremi tega parka: imajo posebne samovarovalne komplete s karabini, ki so tako narejeni, da ne moreš odpeti oba. Če enega odklopiš z zajle, drugega ne moreš. Šele na koncu vsake poti je zajla, ki visi v zrak, da se lahko odklopiš z obema. Zelo zanimivo!
Drugi dan sem obiskal še en adrenalinski park kake 30-40 km ven iz Grenobla. Tu pa je bila varnost popolnoma na psu. Kot prvo so bili kompleti opremljeni z nekimi starimi karabini, ki so se malo trše zapenjali in če nisi bil pazljiv je bil na pol odpet.
Drugo, pri opremi ni bilo čelad!
Tretje: pri tirolki so učili priklepanje s karabinoma kar na pulley(varovan torej samo z njim) namesto na žico(trojno varovan). In če se pulley sname...papa!
Po obisku tega parka(spet omejitev na dve uri - v francoske adrenalinske parke ne grem več) sem šel nazaj v Grenoble in obiskal muzej regije Dauphiné, kjer je bilo prikazano življenje v hribih te gorate pokrajine, zgodovina, geologija, živinoreja, planšarija,... ter kako skušajo danes zopet obuditi te že izumrle tradicije. Kar me je pa najbolj presenetilo pa je bilo, da so imeli v oddelku zgodovine smučanja razstavljeno repliko bloških smuči!
Z vso razlago, da so to bile verjetno prve smuči na območju Alp, da jih je prvi popisal Valvazor,... Zelo zanimivo!
Proti večeru sem obiskal še vasico Lance-en-Vercors, kake 20 km od Grenobla v pogorju Vercorsa, znano kot zimsko smučišče, ki pa je drugačno od skomercializiranih jet set smučišč a la Tignes, Trois Valée v Savojskih alpah ali Les 2 Alpes tu v Dauphinéju. Gre za umirjeno smučišče, izven francoskih šolskih počitnic naj bi se vedno dobilo prenočišče, prijazno družinam,... vsaj tako piše v mojem resda že starem Lonely Planetu za Francijo. Lahko, da se je medtem že kaj spremenilo. Lonely Planet namreč pravi, da informacije že v nekaj let starih vodičih ni nujno da držijo kajti 'Good places go bad and bad places go bankrupt!"
Naslednji dan pa sem se odpeljal v Le Bourg-d'Oisans, glavno izhodišče za ture v nacionalnem parku Parc des Écrins.