Prejšnjo soboto sem odšel k južnim sosedom še zadnji dan pred poslabšanjem vremena, ki se je potem vleklo vse do petka. Odpeljem se do Vinice tam pa čez mejo in takoj na AC, ki jo zapustim pri Gračcu do katerega je od tam še cca 20 km. Iz Gračca se odpeljem v smeri prelaza Prezid in Obrovca. Še predno se prelaz dobro začne zavijem ostro levo in po slabem makadamu v hrib. Po informacijah iz neta naj bi bila gozdna cesta zelo slaba a še ni bilo tako hudo do zadnjih par 100 metrov pred prvim parkiriščem. Ta zadnji del pa je katastrofa!
Ker na tem parkirišču že vidim planinski smerokaz za Bili kuk in pot Malega Princa, parkiram.
Odidem v smeri smerokazov. Gozdna cesta se še nadaljuje. Ko že gledam, kje sem morda spregledal odcep, pridem do konca ceste in do še enega parkirišča. Tam pa desno spet vidim smerokaze. Kolikor sem videl, cesta od prvega parkirišča naprej tudi ni več tako slaba. Prišparal bi kake 15. min. hoje
No, usmerim se torej desno proti Bilem kuku. Čez kake 20 min pridem do križišča planinskih poti. Naravnost se gre do 'skloništa' (zavetišče), levo pa do Bilega kuka. Po še kake 20 min. hoje pridem na naslednje križišče. Tam se začne krožna pot Malega princa. Grem desno, takrat še nisem vedel, da bi lahko šel tudi levo.
Kake 15 min. še hodim nato pa se začnejo prva varovala. Povzpnem se na neko razgledišče. Vreme je bilo malce kislo(od časa do časa je malo celo pokapljalo, enkrat celo z malo toče
, sicer pa tako malo da ni moglo skaziti izleta) in videlo se je samo sosednje gore... No, že ta pogled ni bil slab. Sredi samote (kljub nekaj avtom na obeh parkiriščih nisem srečal nobenega na poti), tišine, med samimi skalami, kraškimi dolinami,...
Potem se spustim in pridem do križišča kjer se odcepi pot v Zdenkovo jamo. Ne gre v bistvu za tipično kraško jamo ampak nekako kraško dolino oz. jamo v dobesednem smislu.
Je pa vredna ogleda. S pomočjo lestev (zadnja pred dnom malo slabše pritrjena) se spustim v njo in jo obkrožim. Nato se vrnem na odcep poti za jamo in nadaljujem pot, ki se tu pravzaprav šele dobro začne.
Pot vodi po grebenih, dolinah, vrtačah, skalah, rinah,... Zelo domiselno je speljana. Je mešanica hoje, prostega plezanja(tam do prve stopnje a tudi navzdol), klinov, zajl... Markirana je odlično kar me preseneti saj naj po informacijah iz interneta ne bi bila ravno dobro. Pot je bila seveda vmes obnovljena o čemer pričajo sveže markacije. Varovala so stabilna in varna, razen zajl. Te pa niso ravno sigurne. Ne, da bi bile stare in zarjavele ampak so enostavno šlampasto pritrjene, ponekod samo z žičko. Niso ravno zanesljive za samovarovanje, no slednje seveda na tej poti ne škodi (še posebej pozneje pri vzponu na Bili kuk), čelada je seveda na takih poteh obvezna.
Celoten del od prvega do zadnjega varovala traja kake 1,5 - 2 h in ga je seveda kar prekmalu konec. Pridem na križišče in se usmerim v levo, nazaj proti začetku poti. Spotoma pa je seveda treba skočiti še levo na označenem križišču po cukrček celotne poti - vzpon na Bili Kuk. Ta je še malo zahtevnejši od vse poti. Na vrhu zaradi megle žal ni bilo razgleda, tako da sem si ves kraški, skalnati, špičasti,... svet posejan z vrtačami, dolinami,... moral samo predstavljati. Dol je bilo treba po isti poti, nato pa nazaj do začetka poti, križišče nazaj grede kar spregledam in že pridem nazaj do odcepa za 'sklonište'.
Od tam ne grem po čisto isti poti do avta, temveč se nekje na pol poti do drugega parkirišča usmerim po gozdni poti, ki pripelje ven nekje na polovici gozdne ceste med obema parkiriščema. Že prej sem videl kar nekaj podrtih dreves, tu pa jih je bilo še več. A glede na to da je šlo za manjša in pa tudi za posamezne veje, sklepam da niso od žledoloma, ki so ga Hrvatje imeli severneje v Gorskem Kotarju. Tu na velebitskem pa je to verjetno vsakoletni pojav. Zima v teh krajih prinaša močno burjo in ta je verjetno vzrok, da vsako leto obleži toliko in toliko dreves.
Ko pridem do avta se odpeljem do Gračca kjer grem na pir potem pa po avtocesti spet nazaj domov.
ZAHTEVNOST: Gre za zelo zahtevno pot po lestvici tega portala a v spodnjem rangu te kategorije. Sam vzpon na Bili kuk je nekoliko težji, recimo srednjega ranga zelo zahtevnih poti. Je mešanica prostega plezanja (nekje do I+), ter ferate(zadnji del tik pred vrhom nekje B/C) po isti poti se gre tudi dol. Je pa kratko, cca. 15 min v vzponu. Recimo da bi vse to zmogel nekdo, ki je samostojno prišel na Triglav.
Pot je sicer zelo lepa, morda (vprašanje kako je v glavni sezoni) tudi osamljena. Je malodane genialno postavljena v kraški svet, edini očitek kot že rečeno so slabe zajle. Sicer pa vsaka čast avtorjema.
Najboljši opis s slikami:
http://www.hikr.org/tour/post35518.html