27.5.2023
Zadnjo majsko soboto sva se odpravila v kraje, kjer sva pred epidemijo ušpičila nekaj krasnih potepov in kjer sva tudi s princesko brusila kremplje. Ideja je bila kakopak njena, sam sem v začetku ciljal višje, nad Platak, potem pa z obema rokama zagrabil njen predlog. Kaj ga ne bi, še vedno je bilo imenitno, čeravno sem že kdaj godrnjal, ko se nisem mogel izvleči iz žbunja, v katerega sva "zašla", ali po tem, ko sva po osmih ali več urah hoje gledala na naslednje vrhe in se menila, ali naj samo še naslednjega ali še vse, ki sledijo v grebenu. Krasni spomini, naj se jih nabere še kaj.
Izhodišče sva imela na parkirišču pod Kamenjakom, kar po cesti sva šla proti Platku in nekaj nad križiščem zapustila cesto. Tam je tabla z napisom Ulica Štab, po makadamu sva prišla do ruševin in kmalu za njimi udela markirano stezo. Po njej sva se dvignila nekaj sto metrov, potem pa v gozdu udela stezico, verjetneje stečino, ki naju je popeljala pod skalnato ostenje Bogdina. Krasno poplezavanje do grebena in po njem na vrh. Odlična skala, ki je njo spominjala na Paklenico in mene na samotne zalive Jadranskih otokov. Vleklo je kot pri norcih, orkanski veter v pravem pomenu besede, guncala in majala sva se po grebenu, kot bi šla po nekaj rundah iz gostilne. Nižje je bilo malce bolje, po travah sva uživaško pristopila na neizrazit vršiček Rebra in pod njim našla nekaj zavetrja. Krajši počitek, pomenek, okrepčilo, potem pa veselo nazaj na delo, torej pot pod noge in gor ven proti Jazvini. Travniki, skalovje, kraški svet, žvižganje vetra, razgledovanje na morje in otoke, tudi na vrhe, prehojene pred leti, božansko, res skoraj nebesa na zemlji. Greben na Jazvino sem udel nekje na sredi, sem pač tako bluzil po tistih travnatih poljanah, ona pa nižje, na začetku. Nadaljna pot je bila z vrha videti kot na dlani, po eni strani vrhovi na dosegu roke, kamen bi lahko z malo domišljije vrgel nanje, po drugi strani pa niti ne blizu, niti ne povsem izi pot nanje (poti pravzaprav ni bilo, prej stečine ter drn in strn). Čez razbit svet sva stopila do ceste, ki pelje na Platak, in onstran nje nadaljevala na naslednje vrhe. Področje se tod imenuje Krežala, naslednjih nekaj vzpetin, ki sva jih obiskala, na zemljevidu nima imen, koto z višino pač. Veter kar ni pojenjal, žvižgalo je okoli ušes, da je bilo veselje. Pravi koncert vse od Bogdina gor in dol. Vrh prve vzpetine je bil drog z vetrnicami, vremenska postaja verjetno, vrh druge pa samo železen kol. Do zadnjega vrha, pod katerim je bunker in na katerega vodi skoraj mulatjera, naju je čakal sestop po krasnem grebenu, zame verjetno najlepši del že tako čudovite ture. Poplezavajoč navzdol sva prišla pod zadnji vrh, tam je razpotje, kamor sva se kasneje vrnila in od tam sestopila do avta. Do bunkerja sva bila po kao mulatjeri mimogrede, potem sva po labilnih skalah previdno dostopila na vrh, nato še na sosednjega, morda celo višjega, in se tam še zadnjič razgledala kolikor je komu neslo oko. Še malce nazaj do že znane poti, potem pa dol ven do glavne ceste in po njej nekaj malega navzgor do avta. V Čavlah kot vedno doslej analiza ture, minulih dogajanj in razglabljanje o bodočih potepanjih. Potegnjeno pod črto, več kot imenitno
https://tubojan.blogspot.com/2023/05/bogdin-rebra-jazvina-krezala-grobniske.html => Posnetek prehojene poti Veter, Bogdin Veter, Krežala