17.6.2023
Pred kratkim je bilo v teh koncih tako fino fajn, da sva se pomujala in pred poletno pripeko ušpičila še eno greha vredno.
Izhodišče sva imela na Škrebutnjaku, dobra dva kilometra od križišča za Platak navzgor (ob glavni cesti Reka-Zagreb, stari). Lahko bi začela tudi drugje, recimo na Ulici Štab, v vsakem primeru ti nekaj km asfalta na začetku ali koncu potepa ne uide.
Od P sva šla še malo po cesti, potem pa nekako v vpadnici Gloga stopila gor ven. Glog je lepo viden, kot na dlani, tik preden zapelješ levo s ceste na parkirišče. Strme trave z nekaj ostre skale sva zmogla mimogrede, res hitro sva bila na Glogu. Nadaljnja grebenska pot do Male Pliše in naprej do Vele je bila lepo vidna, smer vzpona pravzaprav, na tej strani poti ni, ne markiranih, ne brezpotnih, če že kaj, živalske stečine. Vrh Vele Pliše sva morala doreči nadaljevanje, naj bo le to krajše ali daljše, po tehtnem premisleku sva se glede na dnevno formo, počutje in vremensko situacijo seveda odločila za najdaljše. Sestopila sva do gozdne ceste, nekako do vpadnice Mličnega vrha, in od tam po travnatih posekah na vrh. Vreme se je do tod že poslabšalo, precej prej, kot so napovedi obetale, saj naj bi bilo nekaj povečane oblačnosti okoli dveh popoldan, padavin pa nobenih. Z Mličnega vrha sva med sestopom hitro udela markirano stezo in šla nekaj časa po njej, potem pa spet skrenila po svoje. Po markirani bi prišla na Tresko, od tam pa bi morala naokoli takisto po markirani na Sleme, midva pa sva želela na vrh tako kot doslej, čimbolj grebenske rezi se držeč. Zato sva nadaljevala za nosom in dokaj dobro udela greben, ki je bil višje precej ozek in razbit, krušljiv, svet, po katerem sva hodila, pa pragozdu podoben. Zelo stara od vetra skrivenčena drevesa, visoka podrast, mestoma gosta zaraščenost, ni da ni, samo še medved je manjkal, pa bi bila divjina popolna. No, pogrešala ga nisva, medveda, ker so tod res domači sva raje vsake toliko zavriskala ali zabrlizgala s piščalko, da so se nama pravočasno umaknili s poti, če je bil kakšen kje blizu. Na Slemenu sva zadovoljno ugotovila da je to to, da nama je zmanjkalo vrhov, vsaj kar se najinega današnjega itinerarja tiče, in da bo najbolje, da sestopiva do Platka in si tam z vrčkom takšne ali drugačne pijače priveževa dušo. Rečeno, storjeno, skozi gozd z ukrajinskimi markacijami (rumeno modre) sva hitro zmogla do Ulice Platak in planinskega doma tam blizu. Pri domu bi zagotovo zmogla najti nekoga, da bi se na avtoštop odpeljala v dolino do glavne ceste, a sva sklenila nadaljevati v športnem duhu in na lastni pogon zmogla še tistih deset kilometrov in drobiž, ki sva jih imela do avta. Nekaj po pešpoti in kolovozih, kar precej pa po asfaltu, kjer nama je šlo vreme na roko, saj zaradi oblakov ni bilo vroče, na koncu naju je celo malenkostno "opralo". Res lep potep, vsaj zame nad pričakovanji. Ker sva z vrhov kot običajno zrla na sosednje vrhe, se zelo verjetno vrneva še pred koncem leta, da obiščeva še nekaj njih. Piko na i sva kot običajno pritisnila v Čavlah, kjer je bila na najino veliko žalost sladoledna vitrina še vedno prazna
https://tubojan.blogspot.com/2023/06/glog-mala-plis-vela-plis-mlicni-vrh.html