Prejšnji vikend se odpeljem po dolenjski avtocesti, čez mejo pridem v zahodna predmestja Zagreba. Po Garminu se zapeljem v Šestine. Smola - cesta je bila ravno kak kilometer pred ciljem zaprta.
Ker so severna predmestja Zagreba bolj 'razmetana' po prvih obronkih Medvednice, in bolj nepovezana, nisem mogel narediti enostavnega obvoza po vzporedni cesti. Ko sem se tako malo vozakal okoli, mi je s pomočjo Garmina končno uspelo najti obvoz. Prispem do Šestin in se peljem še naprej od cerkve in pokopališča do restavracije Lagvić. Parkirišče polno zasedeno, seveda lep dan vabi, vsaj dopoldne je še bilo lepo sončno. Tudi pozneje na poti je bilo veliko ljudi. Konec koncev je Sljeme po priljubljenosti nekakšna zagrebška Šmarna gora.
Potem le najdem parkirišče neposredno pri odcepu gozdne poti od ceste. Spustim se po njej, bila je malo blatna. Potem prečim del kjer je očitno plaz odnesel del poti, narejen je sicer obvoz, ki sem ga prehodil nazaj grede. Čez nekaj časa prečim mostiček in pričnejo se stopnice. Takoj se spomnim stopniščne more iz vzpona na Yinshan na Kitajskem, kjer je vbijanje stopnic na planinskih poteh standard. No, tu minejo dokaj hitro in po še kake 10 min sprehoda ob potoku sem pri Kraljičinem zdencu.
Od tam grem naravnost, mimo odcepa poti po kateri se bom vrnil, nato pa se čez nekaj časa odcepi pot čez Mrcino.
Pot je sicer res rahlo strmejša a povprečnemu izletniku s kolikor toliko kondicije ne bi smela povzročati težav. Po tem vzponu sledi še zmeren vzpon skozi gozd in pridem na gozdno cesto. Tam srečam dve gospodični, ki ne vesta kam naprej. Tudi sam se nisem tam čisto dobro znašel, no potem sem našel naprej in rekel, da se gre glede na markacije verjetno tam. Pa nekako nista verjeli in odlutali po svoje
(na vrhu smo se potem videli). Čez kake 5 min. pridem do ceste. Ja, na Sljeme se lahko pride tudi z avtom, gor pa vozi celo avtobus. Temu primerno je bilo gor veliko ljudi.
Napotim se do TV oddajnika, v bližini katerega je tudi koča. Tam kar nekaj časa čakam da pride natakar do mene a je bila resda tudi gužva. No, ko je prišel pa sem svoj Čobanac(zelo dobra slavonska enolončnica) in temno Velebitsko dobil v nekaj minutah. Čisto drugačen model postrežbe kot npr. na kaki Gospodični. Več natakarjev je bilo, gužva pa približno ista! Ko že pojem me starejši par vpraša če lahko prisede. Seveda! Gospa reče: "Jao, moram da idem da perem ruke od svih tih pasova!"
Res jih je bilo dosti na poti in na vrhu. Privezanih in odvezanih, vsi pa so bili prijazni. Pred kočo počoham enega od dveh lepih haskijev. Sosednji je bil že zaseden z nekim Dalmatincem. "Jesu lipi!", mi pravi!
Potem ko se še malo sprehodim po vrhu, se napotim dol po Elvirinom putu. Malo imam težav da ga najdem, no potem pa gre vse kot po maslu. Ta pot se mi je zdela še lepša od poti čez Mrcino in sploh je tam lepo. Tudi poti so dobro označene. Medtem se pooblači, začne pa tudi malo pihati a ni hujšega. Pridem zopet do Zdenca in se vrnem nazaj do avta. Spotoma se še sprehodim po tistem obvozu, ki gre kar ornk gor in okoli.
Potem se odpeljem še do bližnjega pokopališča Mirogoj. Seveda ne le zaradi ogromne grobnice prvega predsednika samostojne Hrvaške, ki je ne moreš spregledati takoj ko prideš za vogal kapele za glavnim vhodom temveč ker so tam pokopani tudi nekateri drugi znani Hrvatje. Potem se še malo sprehodim po bližnjem predmestju, ki po noblesi spominja na ljubljansko Rožno dolino in evo ga - tu smo mi - slovenska ambasada!
Videl sem jih še nekaj, vključno s kitajsko pri vožnji do Mirogoja. Po tem sprehodu pa je čas za iti domov. Izlet je bil zopet lep. Kdaj pa še ni bil? Očitno imam nos za lepe destinacije.