Včasih je dovolj, da se najdejo ta prava in ta prava (to je ona ta prava in ona dva ta prava), kjerkoli že, in dan je popoln. Četudi brez konkretnega vrha, čeravno z relativno malo hoje in navkljub bolj meglenemu kot sončnemu dnevu. Tokrat brez princeske.
Želeli smo nekam, kjer še nismo bili. Bilo nam je vseeno ali bomo stopili na oba dvatisočaka, ali samo na enega ali pa bomo pogojno rečeno samo namočili noge v visokogorsko jezero. Imeli smo vse to in nič od tega in se ravno zato oziroma navkljub temu imeli neverjetno fajn.
Šli smo v Karnijske Alpe, malce naprej od Paluzze, nad zaselek Cleulis, na planino Pramosio, pravzaprav na obe, to je na zgornjo – 1940m in na spodnjo – 1521m in seveda smo obhodili tudi jezero Avostanis.
Sir, skuta in jogurti s planine pa so bili samo še pika na i.
Včasih je malo veliko, celo zelo veliko. In včasih je več od velikega komaj dovolj ali pa še to ne.
Jaz pa imam ravno prav