Croda Rossa di Sesto

Turo sva zastavila v nedeljo, saj je napoved nakazovala izboljšanje od zahoda. In res že zgodnji jutranji pogled iz Sapade na Cretone in soseščino je obljubljal lep dan. Ker žičnica iz Moosa na trate pod Creto rosso začne voziti šele ob 8.30 (pov karta 13,2eur), sva se razgledala po izhodiščih za še druge ture, ki so v planu tam okoli. No pot št 100 po kateri sva začela pri zg postaji je tako shojena, da ne rabi nobenih oznak, vzpenja pa se zlagoma in je zagotovo ob bolj udarnih terminih močno obljudena. Ob pogledih v katerih prevladujejo vertkalne črte se niti ne zaveš kako hitro mineva čas in le težji odsek ki je zavarovan z jeklenico ob lojtrah ti ne dopušča stalnega razgledovanja naokoli. Povsod se vidijo ostanki vojskovanja iz 1. svet vojne in tako prav do vrha, ki je tudi ves naluknjan. Glede na to da je gora višje kot Triglav niti ne presenečajo nova snežišča v zadnji krnici, ki pa ne predstavljajo nobene ovire, prej prednost pri prehodu prek nadležnega melišča. Vrh z obveznim križem doseževa ob jeklenici čez zadnje skalne stopnje. Razgled kljub jasnemu pogledu na Glockner, Zillertalske Alpe in Karnijce, pa vseeno kar sam obvisi na Treh cinah, Dreischusterspitze, Elferju in ostalih špicah tam okoli. Strada degli alpini-zadnji del na Passo della sentinella, je še precej v snegu in z daljnogledom razločno vidim nekoga ki se oprezno prebija tam čez. Ja ura tam gor mine res hitro ni kaj. Povratek do žičnice ni nič posebej zahtevnega; kratek postanek v Rudi Hute in že nas čaka dolga vožnja domov.