Moram priznati, da me na tale vrh ni posebno vleklo. Saj mi še ime ni bilo poznano, niti nisem o njem prej sploh kaj slišala. A Jože je kar vztrajal, ker se je nanj povzpel pred enim letom in če je njemu nekje bilo všeč, želi da to vidim tudi jaz
.
No, sedaj sem navdušena in kaj kmalu mogoče sledi še Monte Cavallo, ki je precej v bližini.
Kot rečeno, jaz prvič v teh koncih. Spomnim se samo, da sem , bi rekla pred kakimi dvajsetimi leti, enkrat smučala na Mokrinah in to je bilo vse. Torej, v četrtek sva se skozi Pontebbo zapeljala v tej smeri (cca 120 km od nas) in parkirala malo pod prevalom. Usmerila sva se mimo planine Winkelalm, kjer oči pritegne luštna hišica z rdečo streho in rdečimi okni, ki ne izpade prav nič kičasto, ampak prav nasprotno. Mimo sedla Pridola pa v smeri malo bolj zahtevne severne strani Malurcha, ki je označena z oranžno-modrimi markacijami in tako predstavlja del poti Alta Via CAI Pontebba
. Na poti je potrebna previdnost, sploh če je pot mokra, kot je bila v četrtek. Dve pohodnici sta se obrnili in se raje usmerili na spodnjo, ki je praktično skoraj sprehajalna
.
Midva sva delala krožno pot, torej sva se z višjega vrha usmerila še na nižji vrh in z njega nadaljevala po prej omenjeni poti, ki je zgleden primer krasne, sprehajalne poti, z blagimi spusti in tudi vzponi, ki praktično obkroži Malurch in prehodi skozi dva tunela z več okenčki z lepimi pogledi na znane vršace.
Po turi sva se zapeljala še na prelaz Mokrine, da sva ujela še pogled na najin vrh preko jezera. Kasneje sva pogledala tudi s kamnitega mostu v strugo reke Rio Bombaso, ki je zasuta z obilico barvastega, precej velikega skalovja, kar mi je delovalo zelo privlačno. Seveda, brez plavanja v vodah Rabeljskega jezera ne gre, četudi je šlo samo za par zamahov
. A je bilo vredno, čeprav je Voda imela bornih 17 stopinj.