Zapahnem vrata avtomobila in že stopam po poti, ki se takoj postavi pokonci, ter obljublja zanimivo zgodo. Kmalu se pogled odpre na zaslepjujoče lesketajoče V Karnijce in Z Julijce. Po slabi uri od izhodišča se znajdem na prvem vrhu, Monte Cuar (1478 m), in nad katerim mirno jadra beloglavi jastreb. Nadaljujem navzdol in nato navzgor do Cuel dai Poz-a (1377 m) ter naprej na Monte Flagjel (1467 m). Uradno se tu markirana pot konča, kar pomeni, da bi se dogodivščina morala pričeti. Od križa v skokih s skale na skalo dosežem greben in se nejeverno zazrem v eno, na kateri se vidi nekaj progastega. Markacije! Tega nisem imela v načrtu. Stare markacije so dobro sledljive, toda pot je zabrisal čas. Kmalu se belo rdečim pridružijo še rumene. Greben je tako strm, da si zaželim derez. Levo ne morem, ker so pod grebenom prepadne trave s številnimi grapami, desno po gozdu tudi ne, saj ni nič manj strmo, le listja je še več in še bolj drsi. Torej ostanem, kjer sem, in sledim, 'contradictio in terminis', markiranemu brezpotju. Čisto neopazno prečkam Cimo dai Laris (1315 m), še vedno lovim ravnotežje na zahtevni in drsni podlagi, dokler ne pridem do stene. Levo navzdol po grapi ni videti nadaljevanja, desno mi ni iti, saj bi šla na severno stran hriba, naravnost navzgor ne gre in tako se kljub temu, da oznake izginejo, odločim nadaljevati pod steno, kjer se na vsem lepem pojavi ne le stečina, temveč zelo dobro vidna pot. Čeprav deluje kot precej obremenjena magistrala, je najbrž delo živali, saj po kakšnih dveh minutah izgine. Gotovo bi se spopadla s krušljivim zemljeno šodrastim plezanjem, a me je pomislek o kratkem dnevu odvrnil. Vrnem se nazaj, se povzpnem kakšnih 30 višincev na reber in preverim, kakšen je gozd tam, kamor pred nekaj trenutki nisem hotela iti, torej na severni strani. Zdi se 'užiten', a kaj hitro pokaže svoj pravi obraz. Prečenje približno po izohipsi je naporno, zemlja mehka in listje suho, da se vseskozi počutim kot poplesavajoči pajac, dokler dokončno ne izgubim ravnotežja ter kot po toboganu drvim navzdol. Uspe mi naciljati trhli preostanek debla, ki pokonci štrli iz zemlje, in že otresam listje, prst, morda tudi kakega zmrznjenega klopa. Nadaljujem približno po izohipsi in na serpentini dosežem belo cesto, ki vodi do Malge Cuar, od koder se po poti CAI 815 vrnem na izhodišče.