sobota, 6.7.2019
Izhodišče za turo sva imela v dolini Val Aupa, kak kilometer naprej od zaselka Saps. Smerokaz, ki označuje začetek poti 435a, je skrit levo v gozdu, zato moraš biti pozoren, da ga ne spregledaš. Na samem izhodišču se ne da več parkirati (včasih je bilo tam prostora za dva avta, morda tri), ker je ob cesti kar globok jarek, ki je zaradi visokih trav slabo viden. Dovolj prostora za parkiranje je slabih sto metrov naprej, na desni, tik za kamnitim zidom, ki služi kot zaščita pred naraslimi vodami. Po lepo speljani poti sva se skozi gozd povzpela do planine Gran Cuel, kjer so ruševine stare kmetije in kapelica, ter nekaj višje stopila na gozdno cesto. Sledila sva ji v levo in šla po njej nekaj ovinkov, vse do ostrega ovinka v desno, kjer je sedaj gozdarsko delovišče. Ob cesti in na razgledišču, od koder je v lepem vremenu imeniten pogled na Sernio in Grauzario, je ogromno debel in gozdarskih strojev, tako da zlahka spregledaš smerokaz (obrnjen narobe!), ki te usmeri desno v gozd. S princesko sva morala splezati čez skladovnico drv, da sva zagledala pot, po kateri sva nadaljevala do planine, kjer so ruševine Casera Lius. Tukaj na smerokazu ni ne Casere Palis di Lius, ne Casere Turiee, pot pa je označena s številko 434. Nadaljevala sva po njej do smerokaza nekaj višje, ki naju je usmeril levo, nazaj na pot 435a. Naprej do planine Casera Palis di Lius nisva imela daleč. Tudi tod so samo še ruševine, poleg njih pa lično počivališče z mizo, klopema in nadstreškom. Voda v vodnjaku nekaj nižje žal ni tekla iz pipe. Od tu sva že videla vršni del Palon di Liusa, ko pa sva nekaj višje spet prišla iz gozda, tudi vršno pobočje Monte Cullarja na levi. Na sedelcu, kjer se je tik pod njem v desno odcepila pot na Palon di Lius, sva nadaljevala proti Caseri Turiie in nekaj pred njo zavila proti Caseri Forchiutta. Nekaj deset metrov za vodnim zajetjem, kjer se da dotočiti vodo, sva kmalu za grapo stopila levo v breg, na stezo, označeno z rumeno belimi markacijami. Po gozdu sva se povzpela do sedelca in od tam nadaljevala po drugi strani hriba proti vrhu. Do grebena sva morala gristi kolena po strmem melišču, potem sva morala skozi tunel, zatem pa sva poplezavala prek skal in korenin do vrha. Ker je bilo mokro, je po skalah in koreninah drselo kot sto hudičev. Počitek na vrhu je bil intenziven, krepko sva se podprla in odžejala, potem pa iz čistega zadovoljstva še malo ždela na vrhu, izgubljena v času in prostoru. Z razgledi, ki so tod v lepem vremenu sila imenitni, nisva imela kaj dosti sreče, a sva vseeno videla kar precej in daleč. Sestop do markirane poti je bil zložen in previden, potem pa sva skoraj stekla do planine Casera Turiee. Malce sva se razgledala, jaz sem si dotočil vodo, potem pa sva nadaljevala po že znani poti do sedelca pod Palon di Liusem. Tam sva zavila levo proti grebenu in se po njem povzpela na vrh. Tod ni markacij, do grebena je pot lepo razvidna in prehodna, potem pa sledijo visoke trave, koprive in osat. Ker je podlaga sila neravna, sem moral paziti na vsak korak, sploh tam, kjer sem imel princesko v naročju. V dolino sva se vrnila po isti poti, ki je večji del potekala v senci gozda, tako da naju sonce ni preveč upehalo. Na poti navzgor se nama je kar dogajalo, sestop pa je minil mirno in brez presenečenj. Imenitna tura
https://tubojan.blogspot.com/2019/07/monte-cullar-in-palon-di-lius.html