Punta Fiames spada v manjše gorovje Pomagagnon v bližini Cortine d’Ampezzo, nanjo pa vodi zanimiva ferata Albino Strobel. Zanjo je značilen vzpon po strmih skalnih stopnjah, kjer nad sabo še kako čutiš težo navpičnih sten. Ferata je precej senčna in poteka v resnem vzdušju. Kjer je le mogoče je smer speljana po naravnih prehodih, v bolj resnih situacijah pa s pomočjo kovinskih pripomočkov. Težave se sučejo okoli B/C kategorije, izstop iz ferate pa je le malenkost stran od najvišje točke, Punte Fiámes.
Parkirala sva na večjem parkirišču ob športnem parku in se ob glavni cesti sprehodila do hotela Fiámes. Za njim nas kažipoti povabijo desno v gozd. Široka gozdna pot naju je zavedla in sva hitro zašla, pravilnega, a slabše vidnega odcepa v levo pa sprva sploh nisva opazila
.
Sledilo je nekaj vzpona po zagruščeni potki vse do vstopa v ferato. Kot običajno sva bila zaradi zgodnje ure povsem sama, kar nama je seveda čisto ustrezalo
. Potek smeri je težko opisovati, veliko lepše ga je prehoditi
. Kar takoj sledi nekaj prehodov čez stene, nekaj je tudi prostega prečenja čez police. Varoval je dovolj, še najbolj atraktivna pa je dobrih 10 m visoka lestev. Ta pomaga pri prečenju strme stopnje in ima vzporedno še varovalno jeklenico. Za njo ponovno sledi nekaj prečenj in vzponov in kmalu sva bila na nič kaj prostornem vrhu Punta Fiámes.
Povratek v dolino je bil zgodba zase in ga ne bova več ponavljala. Spust z vrha do sedla Forcella del Pomagagnon je bil še enostaven, nato pa je sledil sestop v dolino po podrtem melišču. Tu uradno poteka pot 202, ki pa je v praksi ni več. Dve tretjini melišča je narava ogulila do trde podlage, vrezala neverjetno globoke brazde in z najvišjo mero previdnosti sva potrebovala skoraj uro za skrajno neudoben sestop. Strmina na licu mesta je konkretna, podlaga kot beton, posut z drobnimi kamenčki. Brazde so tudi do 5 m visoke in neprehodne. Sledila sva redkim stopinjam in iskala najboljše vpadnice, večinoma na robu zdrsa. Tako stanje melišč sva letos že marsikje videla, vendar še nikoli nisva v taki meri hodila po njem.
V planu sva imela še bližnjo ferato Zumeles, a se nama enostavno ni več dalo. V dolino sva sestopila po levem kraku poti 218, ker je desnega zasulo, enaka usoda pa je doletela tudi nadaljevanje poti 202. Po nekaj zložnega prečenja v levo sva se kmalu priključila kolesarki z oznako 211. Ta naju je najprej dostavila do glavne ceste, od tam pa sva imela še nekaj sto metrov do izhodišča.
Koordinate izhodišča (športni park Fiámes): 46.5722192N, 12.1175064E