Iz Mežice do Dravograda po KPP

V Mežici grem k nekdanjem letnem kopališču. Spomin se mi vrne več kot 40 let nazaj, ko smo se že junija hoteli kopat, oskrbnik, pa nas je podil iz vode z besedami, ko ne bo snega na Peci se bo pričela kopalna sezona. Sedaj je tam okolica spremenjena. Jaz pa začnem s hojo v breg zopet segrevat telo.potek poti sem si dobro zapomnil, tako, da z orientacijo ni bilo težav. Nestrpno sem pričakoval, da se bo začelo svitat, pa se je to zgodilo šele na Lešah. Takšen je bil tudi moj načrt, da strmo samotno pot na Obretanovo prehodim podnevi. Na Naravske ledine sem prišel ravno v času, ko so oskrbniki pili kavo. Tudi sam sem si jo naročil. Zraven pa kokakolo in rolado. Vrnem se del poti, potem pa izberem pot v smeri Godca, ki jo malo improviziram pri spustu ob potoku. Nato hodim večji del poti vse do Prežiha. Seveda brez solzic ne gre, (pa ja ne na mojem obrazu.) Na Javorniku skrenem iz smeri saj mi bo Tuširanje in jedača zelo pasala. Potem nadaljujem na Šteharski vrh, ki ga na severni strani imenujejo Črneška gora. Sestop na drugo stran kmalu postane zelo strm, ki pa ne traja predolgo. Ko sem na gozdni cesti mi je pa teren kar dobro poznan (saj kar se gledanja od daleč tiče). Cerkev Sv. Križ poslikam kar s ceste. Še sestop skozi gozd in sem na Dobravi. Tu pa čez polja, kasneje že tretjič prečkam Mežo, malo zatem tudi Dravo. V mesto se odžejam na to pa na Košenjak.