V sredo, 11. maja od konca ceste v Lučki Beli do planine Šibje. Ob grebenu do poti čez Grofov štant, na Lastovec, Desko in Tolsti vrh ter nazaj mimo Vodotočnika in čez Grofov štant in navzdol do markane poti, ki po dolini Lučke Bele vodi na Korošico.
Avto sem pustil pri začetku markirane steze. Nad slepo gozdno cesto, pelje v smeri proti vrhu Brežiči sem našel komaj zaznavno prečno stezico, ki kakih dvesto višinskih metrov nad Lučko Belo vodi proti planini Šibje. Potka večkrat izgine v gozdnih podrtijah.
V gozdu nad Šibjem (kjerkoli ta planina že je) je bila na stmem bregu nekoliko desno od grebena vidna le lahna udorina, bolj stečina kot pot. Po strmih žlebovih sem se nekako prebil mimo skalne zapore. Na zahtevnejših mestih je bila sledička precej uhojena in sem si z njo pomagal pri iskanju prehodov.
Na grebenu na okrog 1470 metrov sem zagledal komaj vidno stičišče poti. Desno in navzdol je vodila proti dolini Lučke Bele, levo čez rob nekam v prepad in desno navzgor proti vrhu Lastovca. Sledil sem slednji, mestoma čez neuhojene strme trave me je čez slabe pol ure res pripeljala do prečne lovske poti. Na Lastovec sem se napotil kar naravnost navzgor. Čista osamljena in nedotaknjena divjina je tam. Izza skal pod Lastovcem so me radovedno gledali gamsi. Vse naokrog je pogorišče. Požar je tod divjal menda okrog leta 2000, pa se požgano ruševje še do danes ni niti malo zaraslo. Na površini, veliki kakih 500 krat 500 metrov v nebo žalostno štrlijo ostanki pred več kot dvajsetimi leti zgorelih vej, mogoče poleti skromno ozelenelih s travo. Čeznje ni najbolj prijetno hoditi, tudi brezpotno skrotje mi ni bilo ravno v veselje. Zgoraj sem se vršnemu skalovju umaknil nekoliko desno, nato pa skozi zaplato gostega ruševja na temenu gore poskušal najti prehod na vrh. Pa brez uspeha. Podobno tudi na vzhodni in severni strani.
Po stezi naravnost navzgor sem nadaljeval na Desko, od nje pa po snežišču na sosednji udobno zleknjen Tolsti vrh. Na Ojstrici in Planjavi so bila številna snežišča, Krofička je izgledala bolj kopna. Rzenik na drugi strani Bele je kazal svojo dvoobrazno podobo. Na eni strani neusmiljen, podirajoč se prepad, na drugi prijazna pobočja kopnega zelenega ruševja.
Od Vodotočnika sem se po deloma travnatih, deloma rušnatih brezpotnih pobočjih spustil na lovsko pot pod Lastovcem. Po prečenju melišča se potka stisne pod stene in preko imenitnih prehodov pripelje do gozda. Tam se ostro desno odcepi varianta, po kateri sem prišel pred nekaj urami in sem se sedaj vračal po njej. Strme trave so se mi zdele lažje kot zjutraj, vseeno pa jih v mokrem ne bi priporočil.
Na okrog 1470 metrih me je izzvala stezica, ki levo od grebena vodi v prepad nad območjem Grofovega štanta. Čez strmo in mestoma izpostavljeno ruševje sem ji sledil kakšnih 50 metrov, ko se je končala na razglednem mestu. Štant? Nekaj vej je bilo tam porezanih, a nižje doli se je ruševje umaknilo krušljivim stenicam, čez katere nisem videl prehoda. Vrnil sem se nazaj na greben, od tam pa po res slabo vidni, a nekoč najbrž uhojeni stezi levo navzdol proti dolini. Čez kakih 150 metrov se je steza izgubila pod podrtim drevjem. Previdno sem nadaljeval po strmem, gozdnatem žlebu naravnost navzdol in z malo sreče naletel na stezico po kateri sem hodil zjutraj.
Po svoji jutranji sledi sem se počasi spustil na markirano pot, ki vodi na Korošico in po njej do vodnate dolinice, ki pod Lučko Kopo vodi v smeri desno od Presedljaja. Levo od nje pod Kopo menda pelje precej opuščena lovska pot. A o planini Šibje, o majhni jasi, od katere se odcepi pot in o ostankih stavbe ni bilo nikjer ne duha ne sluha.
Lep dan je bil za mano, a nekaj je manjkalo. Nič pomembnega, veličastnega, ampak vendarle.. Morda pa se takšen občutek zaseje kar tako, preprosto kot priročen izgovor, da si popotnik te prečudovite, osamljene kraje še kdaj, še bolj podrobno in s še večjim veseljem ponovno ogleda in jih užije.
Nad 1800 metri so velike zaplate južnega snega, gamaše so zato kar primerne. Za obisk Ojstrice, Planjave in podobnih lepotic pa cepin najbrž ne bo odveč.
Malo daljši opis pa na
Modrini neba.