...ko Italijani napišejo "samo za experte", veš, da boš doživel kaj adrenalinskega in nepričakovanega, ne samo sprehod čez gozd in dolga je bila pot, cilj pa je prišel na vrsto kot zadnji in še ta je bil pod vprašajem...midve pa sva švicali še preden sva naredili prve korake, hehe
S Sella Nevea pod zastrašujočo steno, kjer so domiselni Italijani s podesti rešili težavo plezalcev pri varovanju ter dostopu do stene, res izvirno
, sva prečile strme trave, ozke stezice, neskončne poglede v dolino ter Julija&Romeo balkončke in se z globokim dihanjem "prebile" do prelepe planine Gorjuda.
Pot se seveda zmerno vzpenja med obilo "zelenjave" in čutiti je, da je napetosti konec in kmalu se je gozd začel redčiti, razgledov je bilo vedno več in v nekem trenutku sva se že podili skupaj z meglicami po podih, ki so razvlečeni kot čigum peljali do najlepšega "hotela" Marušič.
Seveda, malica....meni pa je misel že uhajala na današnji cilj in po prečenju pod Kaninom btw, snega še kar nekaj), sva prečili tudi dva zoprna snežišča in se že oprijemali in vzpenjali na Belo peč, hišno goro koče Gilberti. Še zdaj imam v mislih tisti natrgan štrikec na najbolj zoprnem mestu, ki nekako ne vem, koliko še zdrži, hehe, drugače pot nima varoval. Pri sestopu sva kar pohiteli, ker tisti črni oblaki niso bili ravno obetajoči in z njimi je odpadlo tudi sotrpinki zelo ljubo sončenje, kopanje, ležanje in poležavanje ob Rabeljskem jezeru...ampak ne skrbite, je prišla tudi ona na svoj račun...
Naju pa je čakal še sestop na izhodiščno točko in hoja se je ponovno obrnila v celodnevni dan
Info o turi...začetek V Želebeh ( Sella Nevea) po poti 645A - planina Gorjuda - 645 - biwak Marušič - sedlo Bela Peč - vrh Bela Peč - 635 ( botanična pot Bele peči) - V Želebeh ( Sella Nevea)