Največkrat sem se gor povzpel iz Hotavelj. Ta se mi zdi med najbolj špičastimi in prava vaja za noge in psiho. Če izberete za vzpon to varianto, računajte na malo bolj grobo gozdno cesto, ki je še vedno dovolj dobra, da se jo da odpeljati z 28 mm plesnimi gumicami (Schwalbe Green Guard), in pa zero prometa. Opazno je cesta slabša od Črnega kala naprej, pa še vedno ne tako zelo slaba, da se je ne bi dalo odpeljati s takšnimi gumami. Cesta torej scela gledano le ni tako zelo slaba - morda celo boljša, kot cesta med Jezerom in Podkrajem, ki je kao "asfaltirana".
Vzpon po tej varianti je do Črnega kala precej konstanten in ne popusti niti za meter. Od Črnega kala naprej naklon sicer variira, od zmernega do strmega, na nekaterih mestih se skoraj poravna, spusti pa prav nič. Za konec vas čaka še tistih nekaj 10 m zares strmega vzpona po grobem terenu. Običajno se mi je vzpon na Blegoš zdel zmerno naporen in je šlo do koče brez sestopa, lani so pa kile naredile svoje in je bila kar muka. Pa tudi iz Lj do Hotavelj se nabere nekaj kilometrov. Spust sem največkrat opravil kar po isti poti, po kateri sem se povzpel, sicer pa tudi na Zali Log (od vrha gozdna, nižje asfaltirana cesta), pa mimo Starega vrha na Zg. Letušo (do Rovt soliden makadam, nižje asfalt).... Možnosti je res veliko in nobena ni pretirano težka, pa tudi vse poti do Črnega kala so kar solidne. Morda je res najslabša ravno opisana cesta med Potokom in Črnim kalom.
Koča na Blegošu je prijetna, jé se dobro in ne drago, če vam bo v nogah ostalo še kaj moči in ne boste obuti ravno v kopačke, pa se lahko podate še do vrha Blegoša. Gor boste poplačani s krasnim razgledom na vse strani, ker je vrh popolnoma gol, navdušenci nad zgodovino pa si lahko ogledate dobro ohranjene bunkerje, ki so bili med obema vojnama del Rupnikove obrambne linije, ki je potekala tu čez.