O Bosovi grapi se govori tako veliko in navdušujoče, da se je dal tudi popolni alpinistični analfabet končno prepričati, da enkrat zagrize vanjo. Samo korajža seveda ni dovolj za bleščeče plezalske dosežke, treba je tudi nekaj bazičnega vedenja o treh za varno kretanje navpik neobhodnih opornih točkah, ako si plezavec ne želi trdega pristanka na dnu globeli, pa krepke duševne stanovitnosti in zvrhano mero telesnih sil, spretnosti in žilavosti. In kakopak čelada, ta ne sme izostati od plezalne oprave, kajti poštena duša nikdar ne ve, kdaj se utegne z višave nadenj prikotaliti kakšen nebodigatreba balvan. Mož prečita še vse čtivo, ki so ga velikodušno priobčili mnogi poznavalci teh koncev pod Brano in ga je najti v električnem medmrežju, iz aeroplanskih posnetkov si zariše pot, po kateri bo koračil po grapi in jo vdene v priročni satelitski smerokaz, da ga vsemirska mehanika, ki visoko na nebu kolobari okrog matere Zemlje, zagotovo najde, ako zaide neznano kam in bo hribolazniškim reševalcem topogledno prihranjenih obilo muk izslediti zablodelega nesrečneža.
Storivši vse to se mož z Jermance, do koder je cesta za dvosledne vozove prav lepo poravnana, v lahnem drncu zarana zažene proti Pastircem in nekaj minut pred njimi zategne žlajfo, zadrifta v levo ter odsopiha po melišču navzgor do prvega skoka v Bosovi grapi. Poplezavanje v grapi je res lahkotno, kot bi v umetni steni gledal šampijonko Janjo G.. Števec višincev brez predaha beleži osupljive rezultate. Mož nekje na sredini grabna trči ob – prosto po demenci - Andreja, Marjeto in Andraža, ki imajo iste nakane, osvojiti Kaptana in Brano. Le da so oni premerili graben že večkrat, mož pa je kljub svojemu nezavidljivemu emšu v njem pionir. Nadaljujejo skupaj, zakaj v slogi je moč. To seveda pomeni, da so v nepovrat izhlapele tudi vse orijentacijske zagate, ki so moža mučile dan poprej, ko je prebiral različne opise mnogih piscev, kje, kdaj, kam, koliko, čemu, kako, zakaj, s čim, …, ko se je treba spopasti s pečinami Kaptana.
Ponosen, da je sprašil grapo in osvojil Kaptana, se mož loči od prijazne trojice, odsolira na Brano in si na Kamniškem sedlu na prijetnem sončku pred kočo dušo priveže s hmeljevim sokom. Ko je osmoza poskrbela, da je špirit iz pira pronical v krvožilni ustroj, se iznenada na levi, nasproti Brane pojavi gromozanska skalna gmota, ki kipi visoko v nebo. OMG, WTF je pa zdaj to? Brž pobrska po svoji terabajtni memoriji in v njej odkrije 128 bitni klinopis, da to ne more biti nič drugega kot prastara Planjava. Pravkar v kri precejen špirit, ki malček zamegli um, spodnjim trupelnim ekstremitetam kljub globalni energetski krizi doda še nekaj skromnih GWh energije in torzo novopečenega alpinista se že hip zatem z neznansko brzino zažene po markirani poti v skalno strmal. In ne preteče kaj dosti časa, ko triumfalno stoji na vrhu. Ja, si reče ponosno zroč v neskončne daljave, Kamniške alpe so res čudovit košček rodne grude, zakladnica prirodnih divot, nebeških razgledov, eksempel prvobitne neokrnjene favne in flore. Ali je tako tudi v Repovem kotu, si mož zastavi filozofično vprašanje. Ko se pod Srebrnim sedlom lovi in opoteka po redkem grušču na strmih skalah, zadovoljno ugotovi, da je tudi Repov kot biser KSA. In naj ostane tako na veke vekov.
https://www.gpsvisualizer.com/display/20220810174039-28228-map.html