Letošnji Camino Fisterra je bil za naju nadaljevanje ravnokar prehojenega Camina Inglés (
tukaj). Po tej poti sva se iz Santiaga de Compostela vrnila nazaj do Atlantika, vse do svetilnika na koncu sveta. Tam je bila namreč po starem vedenju najbolj zahodna točka znanega sveta ... Fisterra (tudi Finisterre, Fisterrais).
Nekaj vtisov s poti ...
Camino Fisterra je bil včasih bolj za posebneže, ki se niso želeli na konec sveta peljati z bolj običajnim avtobusom
. Danes temu niti slučajno ni več tako. Tudi tu se pozna množičen obisk, sploh po obdobju dobrih dveh let, ko smo morali biti doma. Neprestano sva srečevala peregrine vseh sort, ki so peš spoznavali lep zaključek svojega dolgega popotovanja. Ogromno je bilo tudi kolesarjev, morda zaradi vikenda, morda zaradi pedalom prijaznega terena.
Kot povsod se je tudi tukaj povečala ponudba albergov in okrepčevalnic. Ceste so take kot so bile, veliko je asfalta, veliko tudi makadama, nenapornega in odličnega za hojo. Pokrajina je lepa, ljude prijazni, cene na našem nivoju ali celo nižje. Za zaključek pa seveda prihod v Fisterro in obisk svetilnika na koncu rta, kjer množice peregrinov obredno sežigajo dele oblačil v namen očiščevanja in za nov začetek. Midva sva pokurila samo kalorije, vse ostalo sva rabila za nadaljevanje po krasni, za naju še neznani poti … Camino dos Faros
.