No, jaz sem ričete in jote jedel že vse sorte, od fenomenalnih do takih hudo vodenih brez okusa.
Glede Italije in prehranjevalne pavze pa dobro vem, ko sem že dobesedno sestradan prišel do koče Auronzo, ko jo sredi tedna obišče par avtobusov ljudi na uro, češ, zdaj bo pa ena fajn malica, potem pa izveš, da imajo samo še en sendvič, ker spet strežejo po šesti zvečer dalje. No pa še ta sendvič je en pred mano vzel. No, od takrat se mi je ta najbolj neumna siesta na svetu vtisnila v spomin in zato za Dolomite vedno s sabo nosim kup proteinskih ploščic (ker sendvičev ne jem), da me ja ne bo spet kje totalna lakota zagrabila ob nepravem času.
