Skupina Latemar je našim gornikom manj znano gorovje, ki se razteza južno od skupine Rosengarten (
tukaj). Od nje jo ločuje prelaz Passo di Costalunga, po njenih vrhovih pa poteka tudi meja med Južno Tirolsko in Trentinom. Gorovje je podkvaste oblike, zanj pa je značilna rdečkasta barva, oziroma še bolje …. barva lososa
.
Za raziskovanje tega področja sva si vzela dva dneva. Pri tem sta imela pomembno vlogo dolžina poti in teren po katerem bova hodila. Zaradi oblike gorovja sva štartala v manjšem mestu Predazzo, zaključila pa v turistični Moeni. Od tam sva se na izhodišče vrnila z lokalnim avtobusom. V dveh dneh sva pridelala 33 km in 2900 višincev.
Koordinate izhodišča (Predazzo): 46.310708, 11.597323
Še najini vtisi ...
Pot 515 Iz Predazza je izjemno strma in se zlahka primerja s karnijskim Pisimonijem. V tem področju so bili obsežni vetrolomi, pot pa so skrbne roke uredile in je v celoti prehodna. Večji del je bil v času najinega obiska celo pokošen, saj se podrast na golih pobočjih hitro razraste.
Strmina se umiri šele pod vršno planoto. Tam sva obiskala nekaj obpotnih vrhov in se usmerila proti cilju prvega dne … koči Rif. Torre di Pissa. Do nje sva prišla po poti 516. O koči samo najlepše
. Koča je kot iz škatlice, osebje je bilo izjemno prijazno, cene občutno nižje kot drugod in to kljub neverjetnemu številu dnevnih obiskovalcev. Še nikoli se nama tudi ni zgodilo, da sva pri večerji lahko v osnovni ceni polpenziona dobila repete kolikor sva hotela
.
Naslednje jutro sva se podala na prečenje gorovja. Takoj za kočo je znamenitost tega območja, stolp, ki po svoji drži spominja na tistega v Pisi. Po njem ima koča tudi ime. Nadaljevanje je visokogorsko uživanje z razgledi daleč naokoli. Sledila sva pot 516, nato 511. Ta poteka po precej zahtevni ferati Campanili del Latemar. Njena težavnost dosega C kategorijo, je pa kar dolga in temu primerno naporna. Vmes sva obiskala še markanten vrh Cimon del Latemar, ki spominja na diamant in za bivakom Rigatti še goro Schenòn del Latemar, ki ima največ obiska z druge strani.
In ravno sestop na nasprotno stran naju je presenetil. Do sedla Forcella Piccola del Latemar sva pričakovala udobno pot, pa je bilo vse kaj drugega. Precej pohodnikov iz te smeri je imelo tudi težave pri napredovanju. Na sedlu sva se spustila v dolino po poti 517B, nato še 517 in po nekaj kilometrih prečenja v desno prišla do neprijetnega obvestila. Obe poti, ki sva jih imela na razpolago (517 in 524) sta bili zaprti (September 2023) in to brez obvestila na predhodnih kažipotih. Kaj sedaj ???
Opazila sva, da so ob poti 524 vodna zajetja. Tvegala sva z idejo, da jih je potrebno redno vzdrževati. Imela sva prav. Celotna pot je bila v nadaljevanju očiščena ovir in brez problemov sva se spustila v dolino. Že marsikdaj sva namreč opazila, da se zapore poti hitro postavi, nato pa se nanje kratko malo pozabi kljub kasneje na novo urejeni poti. Nama se je na srečo izšlo in hitro sva bila v Moeni. Še skok na lokalni bus in dogodivščina je bila zaključena
. Več v fotozgodbi …