Dom pod Reško planino

Nove gojzarje je treba "uhodit". Zato je bil en prijeten izlet po domačih logih kot naročen. In kam bi jo mahnila? Ker sva bila malo na tesnem s časom, sva se odločila, da se zapeljeva do cerkve Sv. Lenarta na Vrheh, od tam pa po mirni in lepi poti proti Domu pod Reško planino. Uživala sva v naravi, razgledih in se predajala sončnim žarkom. V domu nama je dan polepšala oskrbnica, ki je malo potožila nad obiskom v zadnjih letih. Pa čeprav je res lepo tukaj. Dom oskrbuje že 19 let in je res izredno lepo urejen. Pri vhodu imajo še celo FERARO! Takšno, s težavnostjo C, saj strm začetni vzpon naredi selekcijo Res prijeten sprehod, pa še gojzarji so se uhodili

Danes sem se s prijatelji podal na Reško planino, pravzaprav samo do planinskega doma. Kar močno je snežilo, zato nismo odšli na vrh, smo pa v tej zimi končno dočakali pravi zimski dan.
Po cesti Prebold - Trbovlje naletimo na planinske oznake za Reško planino in od tu se podamo na pot. Pot je strma, zaradi nizkih temperatur spolzka in ponekod ledena, slabo uhojena, je pa markirana. Vzpnemo se cca 250 višinskih metrov, kjer se na grebenu priključimo poti iz Prebolda.
Od tu gre lažje in kmalu prispemo na Gradišče, kjer je tudi žig. Pot nadaljujemo po cesti proti planinskemu domu pod Reško planino.
Zaradi slabih pogojev ob vzponu, smo se raje odločili za spust po cesti.

Včeraj med rahlim sneženjem prvič v krogu nad Preboldom. Zaradi napačne uporabe zemljevida sem Žvajgo izpustil, nadaljeval pa potem čez Tolsti vrh in Strnik na Reško planino. Vračal sem se mimo kmetije Podbregar. Presenetil me je čas (le okrog uro in tričetrt v tej smeri do vrha), osamljenost precej zaraščenih hribčkov, in idilična lokacija planinske hišice (Mrzličar). Razgled z Reške planine je veliko lepši na taborski strani grebena. Prijetno pohajkovanje.

Ne spada povsem sem, pa ne bom odpiral nove teme. Danes na Potoškem vrhu in Gradišču. Navzgor od ovinka preko potoka Mala Reka in strmo po vzhodnem grebenu Potoškega vrha, nazaj pa pod Podbregarjem levo in po uspešno rešenih vozlih gozdnih vlak skoraj do izhodišča nazaj (500m ceste). Lep popoldan je bil. Od obzorja med Celjem in Trojanami so tako ostale le še lokalne posebnosti, sicer pa se v ta del Slovenije vračam podoživljat, raziskovat potk, brezpotij in vrhov pa več ne...
Doživljaj - na izjemno osamljenem delu sem srečal mamo divjo svinjo z mladiči. Presenetila me je velikost odrasle živali v živo in izjemno inteligenten pristop k odganjanju in presoji vsiljivca, ki je v strahu seveda skočil na bližnje drevo Izmenjala sva nekaj človeških in živalskih mnenj glede prednostne ceste, ko so se umaknili, pa sem naredil širši krog v drugo smer, da jih nisem več vznemirjal.