Včeraj, 13.03.2024 po dolini Mlince na Lahov preval, mimo Dovške Rožce na Dovško Babo in nazaj.
Pomanjkanje gorskih doživetij zaradi mračnih in deževnih preteklih tednov je že resno grozilo, da se bo spreobrnilo v pravo abstinenčno krizo. Na Arso so se z napovedjo dveh lepih dni končno le usmilili vseh bednikov, ki smo v obupu iskali zadovoljstva kakor se je pač kdo znašel. Na žalost pa so meteorologi svojo prijazno napoved popestrili s tretjo ali četrto stopnjo plazovne nevarnosti višje gori v visokogorju. Takšna napoved ni od muh in jo je treba upoštevati.
Dolinica Mlince, ki se začne ob sotočju Žaklja in Mlince je prav prijetno osamljena. Pot je široka, čez slab kilometer sem zapustil Mlinco, ki priteče leve strani in nadaljeval po dolinici naravnost. Občasno kar po potoku ali tik ob njem. Čeprav voda kar konkretno žubori ni bilo prav težko. Smer so kazale številne rdeče packe na kamenju. Dobrih tristo metrov naprej me je podrt možic z več rdeče pobarvanimi kamni usmeril na lovsko pot. Stezička gre sprva strmo navzgor, potem se za silo umiri. Čeprav slabo uhojena je bila dokaj sledljiva, rdečih pik pa v gozdu ni bilo več. Pri edinem možicu kakšnih 150 višinskih metrov nad potokom je stezica počasi zavila proti desni. Nato pa strmih gozdnih pobočjih, ki bi v mokrem znala biti tudi spolzka, nad Lahov preval.
Od tam sem nadaljeval po še vedno kopni, markirani poti Čez Starko. Z višino so se pojavljale snežne krpe. Nič posebnega. A pri prehodu iz gozda, malo pod Dovško Rožco sem dobesedno prestopil v zimo. Gazi ni bilo, k sreči sneg ni bil preglobok in je kar šlo. Ven iz gozda, na soncu, je bil sneg bolj južen, nekakšen premalo predelan srenec, ki se je prediral komaj kaj več kot čez podplat. Spontanih plazišč ni bilo videti, na pristopnem grebenu je bilo snega malo, marsikje se je videla trava. Hoja je bila prijetna, skoraj idealna. Tik pod vrhom je malo zamrazilo. Da me zadnjih metrov hoje po grebenu ne bi zagrenilo srečanje s kakšno spihano in poledenelo ploskvijo, sem iz previdnosti nadel dereze. Pa niso bile nujno potrebne.
Razgledi na Julijce in Karavanke so bili veličastni. Nad 2000 metrov je bilo vse prav imenitno odeto v resnično belo snežno odejo, svežo kot da je res zima. Pihalo ni skoraj nič, le sonce se je počasi skrilo za oblake.
Tudi prav. In sem šel dol. Nekaj deset metrov nad Dovško Rožco sem pofirbcal malo po poti v smeri sedla Mlinca. Prava zima je bila tam, sem ter tja se mi je udrlo, zato sem se vrnil kar Čez Starko.
Na lovski stezici nad Lahovim prevalom mi ni prav nič dišalo prečenje po strmem gozdu, zato sem jo mahnil naravnost navzdol po skrajnem desnem robu grape v zatrepu dolinice. Enkrat sem tam že bil, bilo je pozimi. Tedaj pri vzponu in sestopu ni bilo resnih težav. Tokrat snega ni bilo, bile pa so strme trave z redkim drevjem, ki so se končale z nekakšnim previsom nad prav tako strmim, drobljivim žlebom. Izkušnja, ki mi je pozneje dala malo misliti. Zvečer sem na blogu "Steze in sledi" našel opis vzpona po tej grapi z zanimivo oznako, da je bil "nekoliko siten". Jaz bi za primer sestopa temu pridevku prilepil še klicaj. Mogoče bi bilo drugič bolje poskušati na levi strani grape, kjer je za tovariško pomoč na razpolago ruševje.
Po grapi je tekel potoček, a ni bil moteč. Do konca dolinice je bil še kakšen kilometer in pol. Prehod Žaklja ob sotočju z Mlinco ni bil težak. Pa tudi če bi v čevelj zajel vodo, nič hudega. Za mano je bil vendarle en lep dan!
In še malo začimbe: nekaj sto metrom nad Dovjem je čisto nov znak za popolno prepoved prometa (razen za lastnike parcel). Zapora velja do konca marca letos. Upam, da res!
Nekaj več je napisanega
tukaj.