Ob ne prav rani uri, se včeraj napotim v Krmo. Že kar kmalu nad Zasipsko planino srečujem parkirane avte ob cesti, katerih je vedno več. ''Svojega malčka bom že kam stisnil'', sem si rekel in se pripeljal do kraja ceste. No, res je bila še ena luknja
Z ruzakom na rami ugotovim, da sem na ''božji'' poti, saj čez kakšne četrt ure prehitim strnjeno skupino 66 pohodnikov, nekateri so bili opremljeni za Kančendzengo
Do odcepa za Bohinjska vratca pozdravim vsaj še tolikokrat. Ob takem trendu pohodnikov se bojim, da bodo zanamci imeli kmalu za kak meter nižji Triglav.
V samoti prispem do Vodnikovega doma in z veseljem pozdravim Martino v kuhinji. Od koče se spustim direkt na Velo polje, saj mi je desna steza vedno bolj antipatična. Nadaljujem po Velski dolini in na prelazu Čez Hribarice ugledam dobrega gorskega tekača, s katerim malce pokramljava. Od tu je do vrha Kanjavca le še dobrih 200 višincev. Po obilni malici in fotografiranju se napotim neznanemu hribu nasproti. Vidljivost je bila fantastična, ostali vremenski pogoji tudi in na novemu cilju sem stal, kot bi trenil. Med razmetanimi skalami in balvani pridem malo pred Tržaško kočo na stezo.
Kratek postanek in že uživam ob povratku po Velski dolini. Pri Vodniku poberem suho majico in se zagrizem v zadnjo 160m strminico. Ob mojem prihodu je bil parking že kar razredčen in imel srečo, da pred mano do Mojstrane ni bilo nobenega počasneta
Cela pot do Kanjavca je brez posebnosti, na vrhu so mi potožili prišleki s smeri 7j, da so markacije zelo obledele.