Po včerajšnjem pohajkovanju v jesenski idili, se mi je zdelo škoda ne izkoristiti nekaj sončnih žarkov, ki so dopoldne za kratek čas pokukali izza oblakov in ujeti še malo jesenskih barv, preden napovedan dež dokončno sklati listje z drevja. Na nižjih hribčkih je jesen še v polnem zamahu in na hitro mi je uspelo pridobiti sopotepinko (že navajeno, da naju na skupnih poteh vedno malo opere) za malo daljši sprehod do Mengeške koče na Gobavici.
Iz vasi Suhadole do mličnkov, naprej čez Strmec (nima zastonj takšnega imena!) do Koseškega hriba, nadaljevanje (v bistvu vračanje) do Pleše in čez gozd (malo po svoje) do Mengeške koče. Za povratek sva po gozdu izbrali le prvi del, še enkrat čez ostale vrhove pa naju ni več mikalo, tako da sva jo ubrali kar po cesti.
Na koncu se je nabralo kar za nekaj ur hoje, z edinim daljšim postankom pri koči, seveda naju je vmes malo opralo, deževati je začelo že na Koseškem hribu, vendar je bilo ozračje tako toplo, da dež sploh ni motil, poleg tega je večina poti po gozdu in drevje še ni odvrglo vsega listja.
Poti so označene in markirane, le malo pazljivosti pri sledenju je potrebno, ker je vmes tudi veliko ostalih (dovozi v gozdove ipd.) gozdnih poti.
Razmere pa, kot pritiče vremenu, blatne. A nič hujšega…