Goličica (Prisojnik)

Lepo ... čestitke.

Krasna tura. Blizu trideset let tega, kar sem bil gor, in dejansko mi je v spominu še najbolj ostala zahtevna orientacija. Bravo!

Danes preveril Hammondov zapis. Se v celoti strinjam z vsem. Nekaj precej izpostavljenih mest v kombinaciji z gruščem posute strmine zahteva popolno zbranost. Hvala za možice. Sem bil enega še posebaj vesel, ko sem ga našel po dolgem iskanju prave "poti" navzdol.
Iskanje knjige na Mali goličici je bil svojevrsten izziv, žal pa je bila namočena.

Najprej hvala za prva dva komentarja.
Timmy, hvala tudi tebi za strinjanje in me zelo veseli, da so ti možici koristili. Jaz sem že pri vzponu videl, da bo sestop tudi izziv, zato sem upal, da bodo koristili tako meni kot še komu v prihodnosti. Pa čestitke za uspešen vzpon tudi z moje strani.
Še vedno pa vse, ki to berejo, prosim, naj tehtno premislijo o morebitnem vzponu in naj se ne prenaglijo, da ne bo kakšnih neljubih zapletov - potenciala je namreč kar precej.

Včeraj (9.6.2023). Kmalu po začetku Hanzove poti iz Suhe Pišnice levo na melišče, ki ni izpadlo tako naporno kot sem pričakoval (držal sem se roba ruševja). Nadaljevanje poti prikazano in opisano v priloženih slikah. Orientacija je res zahtevna. Od daleč izgleda pot enostavna, ko pa si enkrat ob vzponu v samem terenu s številnimi možnimi slabo preglednimi variantami v miksu skal, ruševja in grapic, se lahko hitro znajdeš v situaciji, ko nadaljevanje ni več možno in tudi sestop nazaj postane zahteven. Jaz sem si pomagal s pogostim postavljanjem možicev, ki so mi prišli še kako prav posebej ob sestopu, ki je še bolj nepregleden.

Točno dva meseca po Heavy bull-u, smo se tudi mi trije odpravili proti vrhu še tretje več kot 2000m visoke Goličice. Po meliščnati grapi smo se ravno tako vzpenjali po desni strani. Na višini 1450m je en nekoliko kočljiv del. Nekoč je očitno plaz odnesel del steze. Dva do tri metre je treba preiti zelo previdno, saj kaj lahko zdrsneš dvajset do trideset metrov po strmem pobočju v dno grape. Je pa tu desno v skalo zabit jeseničan, tako da se lahko hitro napravi varovanje.
Do sedla (1665m) med Prednjo glavo in Malo Goličico smo rabili točno dve uri. (Dva penzionista in eden ki dela za naju)
Od tu dalje pa se začne poplezavanje. Slike z vrisanimi smermi pridejo pri vzpenjaju še kako prav. Pri povratku pa ne pomagajo kaj dosti. Mi smo si vzpon označevali z rdeče belimi trakovi, ki smo jih nazaj grede seveda pobirali. Mislim da je to v tem rušnatem svetu precej bolje vidno kot pa možici.
Na vrhu smo bili v slabih petih urah. Nazaj smo se tudi mi držali nasprotnega roba grape. Za sestop je res precej ugodnejša kot smer vzpona. Nekoliko zahtevnejše je le prečenje grape povsem spodaj.
Pa še nekaj. Brez ruševja bi bil sestop do Prednje glave precej težji kot je bil s pomočjo njega.

Eno leto in dva meseca. Pa hvala, ker si me povabil na turo!