Sedem Sneguljčic...v iskanju, vsaj enega, palčka...brez sreče, tokrat
Ideja je bila, prijave so iz dveh, narasle na magičnih sedem in že smo, po žensko, začele jutro...čveka, čveka, čveka, tako, da ja, pot do Klemenče jame in naprej do "škrbine" je minila hitro ( zelo hitro
) in še edina "palčka", ki sta se opogumila iti mimo, sta raje zbežala v stene Ojstrice
, hehe. Na zelenici, pod skalnim prehodom, malica, kjer se tudi opremimo s čeladami, sama grem v "izvidnico" stanja jeklenic, ki so ok, kljub izruvanim klinom ( mislim, da dva ali trije) in že pokukam v pravljični Robanov kot. Ja, je tisti rob kar vratolomen
, dolina pa še vedno ena izmed naj-pravljičnih. Pot do vrha v "iskanju", za nas, najboljših prehodov, najlepših rožic in seveda razgledov in kjer je zadnja grapca pred vstopom na vrh Krofičke, meni kar zoprna, sam naložen krš, iztek pa daaaleč v Robanu, poskrbela za dodatno "švicanje"
Seveda, če na vrh pride sedem "babnc", je to neke vrste okupacija, hehe in ja, nekaj časa smo kar dominirale na vrhu, potem prepustile užitke razgledov, o katerih ni izgubljati besed, skupini, ki je prišla po redni poti na vrh. Hja, tukaj pa se je začelo prečenje in ko sem z vrha gledala greben, ma, nisem bila ravno sigurna, po kateri zračni liniji bomo stopale
, a se je že kar na začetku izkazalo, da bo to čista poezija poplezavanja, seveda, z veeeliko mero previdnosti in s pomočjo ruševja, ki reši iz marsikatere zagate
. Naslednji vrh je bil Travnik, a ker nikjer ni bilo žiga
, sem ga preimenovala kar v "Vrh sedmih Sneguljčic", tako, da naslednjič prinesem-o še vpisno knjigico, hehe. Nadaljevale smo do vrha Ut, nato malo nazaj in spust v, meni, neverjetno krnico, saj stopiš v čisto drug svet in takrat mislim, da je prvič ta dan in zadnjič, bilo slišati tišino in čutiti naše navdušenje in ja, biwak res stoji na idiličnem mestu in se spogleduje s stenami Križevnika. Ma, kar ni in ni nam bilo za oditi, a čas je gora vladar, zato se še zadnjič ( teh zadnjič je bilo ta dan kar nekaj, kajne
) poženemo v strmino, kjer nas čaka še zahtevna prečka in vzpon po Vratnem žlebu, kjer izstopimo na sedelcu Movznika, odišavljenem in rezerviranem samo za ovčice, zato se hitro spustimo do markirane poti in v galopu
na "limonado", ki jo na naše presenečenje dobimo, kljub že zaprti koči na Klemenči jami
...Čakal nas je samo še sestop do doma planincev in naša odisejada, ki je trajala po planu 12h oz, smo jo ulovile za minuto, se je končala s prepolno vtisov in fotografijami za ene par celovečercev,
hehee
Hja, turca...vsekakor eno izmed mojih lepših, če ne kar najlepših prečenj, cel čas te spremljajo razgledi, ko se naveličaš pogleda v Logarsko, pokukaš v Robana
, na dlani pa imaš cele KSA. Najbolj me je prevzela krnica in biwak pod Utami, kamor se zagotovo še vrnem in ja, res navdušena nad še enim izjemnim grebenom.
Največ pohval pa seveda šestim Sneguljčicam, za družbo +10, da o smehu ne govorim, saj me namesto nog, danes bolijo trebušne, predvsem pa J., ki je vložila ogromno truda in energije, da je izpadlo več kot popolno in da je zadnjemu vzponu še vedno sledil vsaj eden, hehehhe...
in za konec...
ko gledam vas planine, nevolja hitro mine, ko stopim vrh gore, presrečno je srce...
( misel sposojena iz vpisne knjigice pod Utami, upam, da ne bo hude jeze lastnika...J.V.R.)