Na Vrančku, kjer sem pustil avto, včeraj zjutraj ni bilo še nikogar. Le kak centimer debela sveža snežna odeja ni dopuščala vzpona s smučmi, zato je bilo treba peš kakih 200 višincev, do približno 1140m, kjer sem preklopil na pasjo vprego.
Nadaljeval sem po širokem kolovozu proti Planini Korošica, ki ga je na enem ali dveh mestih zasul plaz, kar pa ne predstavlja hujših problemov. Pot na sedlo je mogoča po osenčenem dnu dolinice ali pa preko Korošice, kjer sem slutil sonce. Odločil sem se za slednjo, kar je imelo za posledico nekaj sto metrov včasih kar strmih prečenj, saj je (sicer markirana) pot zalita s snegom. Sedlo (mejni prehod) je bilo v senci, zato sem naredil še nekaj višincev po pobočju Košutice, kjer sem si na prijaznem soncu uredil opremo. Dol sem smučal bolj ali manj po poti pristopa, smuka po soncu mi je bolj ustrezala. V zadnjem delu pa ni šlo drugače kot po senčnih pobočjih Zajmenove peči do mesta, kjer sem si gor grede nataknil smuči. Do avta je bilo še kakšnih 20 minut hoje, ki jo je nekoliko olajšal tanek sloj svežega snega, saj je bil korak bolj mehak in so kolena manj trpela
.
Sneg v smučljivem delu je trd. Na Korošici ga je do vrha ograje, torej kakšen meter. Ker v zgornjem delu debelina svežega snega narase za kak centimeter ali dva je smuka vseeno prijetna. Vreme pa seveda božansko, Zelenica z obema Vrtačama, Begunjščico in Stolom so bili kot na dlani. Na sedlu sem bil čisto sam, le dol grede sem videl nekaj pohodnikov in turašev.