Predprejšnji ponedeljek(18.11.) se zapeljem v Ziljsko dolino in malo pred Šmohorjem(Hermagor) zavijem v vasico Obervellach. Tam s pomočjo nasveta domačina najdem izhodišče za Hohe Wand in ferato. Parkiram pri potočku in se odpravim za smerokazi(Hohe Wand Klettersteig), ki vodijo po makadamu do odcepa gozdne poti k ferati na levo. Od tam je dostop do ferate označen z rdečimi pikami. Pri vstopu se malo okrepčam nato si nadenem opremo in hajd!
Kdor bi celotno ferato sodil po začetku bi rekel, da je kar zahtevna(no z nobeno se seveda ni za šaliti). Manj izkušeni bi se zaradi prvih 5-10 (najtežjih) metrov morda celo obrnili. Morda je tako tudi prav - vemo da so ferate v tujini večkrat ravno nalašč tako projektirane, da težek začetek odvrne neizkušene, čeprav ferata sama ni tako težka. Začetek je ocenjen s stopnjo B/C(po Alpintouren.com celo C). No, ferata sama je v nadaljevanju nekje A/B, na nekaj mestih celo A, na nekaj mestih pa B oz. po moji oceni največ nekje B+. Je pa posebej v zgornjem delu problematična krušljivost. Morda ne toliko pri plezanju(ferata kljub relativni lahkosti po moje itak ni takega značaja da bi se dalo ne vem koliko prosto telovaditi brez vlečenja po zajli) temveč bolj zaradi tega, da ne krušimo kamenje, čemur se res težko izognemo. Čelada je seveda obvezna, tudi če smo na ferati sami!
Nekje na dveh tretjinah poti je nameščena skrinjica a zgolj samo ta. Vpisne knjige ni!
Po njej sledi še nekaj mest B težavnosti in še malo telovadbe in zajla se konča. Od tu naprej je treba biti(še posebej v tem letnem času ko je dosti listja na poti) pozoren na rdeče pike, ki v kake 10 min pripeljejo do gozdne ceste in križišča. Desno se gre predvidevam na Spitzegel, na levo pa kaže smerokaz za Obervellach.
Razgledi? Lepi! Približno ob ene enajstih in še nekaj ko sem začel plezati se je sicer lepo videlo na Šmohor, vrhovi Karnijcev nasproti doline pa so bili še v megli. Slutiti se je dalo le vrh Ojstrnika. Čim bolj pa sem šel proti vrhu, tem bolj se je megla vzdigovala. Začeli so se prikazovati še Poludnig, Krniške skale(Gartnerkofel), in znameniti likalnik od Velikega Koritnika(Trogkofel).
Ko sem se spuščal se je v že rahlo zahajajočem soncu vse še lepše videlo. Res fantastičen pogled na vzhodne Karnijce, še posebej na špice in vrhove Krniških skal, ki se mogočno dvigajo nad Ziljsko dolino. Proti vzhodu se je videlo na spuščajoči se greben Karavank(Tromeja), za njim pa so se(če se ne motim) dvigovali že Julijci.
Na zgoraj omenjenem križišču grem torej levo. Po kake 200-300m se odcepi gozdna pot v dolino. Potem je treba samo še slediti markacije in že sem po kaki uri(sicer kake 45 min brez ustavljanja za lepe poglede na Karnijce
) na asfaltni cesti, tam levo in že sem po nadaljnjih 5 min pri avtu.
Pir je bil tokrat v Beljaku, v nakupovalnem centru kamor sem šel malo pošpegati, če imajo kaj boljšega na zalogi tekstila in tehničnih izdelkov kot pa v ljubljanskem City Parku kjer je domala vse Made in Far East. Nimajo!
Mi je pa nekaj drugega tam všeč. Namreč to da ni, ko vstopiš v trgovino in si začneš ogledovati blago, takoj pri tebi vsiljiva prodajalka: "A vaaam lahkooo pomagam, gospoood!", ki ti potem skuša diktirati celoten nakup.
Ne, tam te lepo pustijo, da sam gledaš in izbiraš, če pa potrebuješ pomoč pa ti seveda radi pomagajo. Morda smo tudi Slovenci bolj nesamozavestni, da bi prosili za pomoč oz. ne vemo kaj bi radi kupili in trgovci to veselo izkoriščajo. Za sladoled bi sicer lahko naredil ovinek k Italijanom v Trbiž(od Avstrijcev smo žal podedovali tisto miselnost, da se v mesecih z R ne je sladoleda pa še pri nas ga v nakupovalnih centrih najdeš tudi pozimi) a sem vseeno zavil kar proti domu.