Že 4 leta ni bilo tu nič objavljeno, tako da je že skoraj zadnji čas za novo objavo, še posebej, ker smo se do Hudička povzpele po neobičajni in seveda nemarkirani poti. Mimo plezališča nad Preddvorom po dolini Bistrice do kanjona, kjer se usmerimo na travnato reber in kjer, vsaj psa, zelo zavzeto nabirata klope.
Na vrhu se svet malo izravna, do sem pa je pravi kolenogriz. Smo nad izvirom Bistrice, kjer nas vodoravna stezica popelje čez Skodovnk in nato kar direktno v strm breg do markirane poti, ki vodi do Hudička. Pri zavetišču, kjer poklepetamo z oskrbnikom Rajkom, prijeten vetrič hladi razgreto telo. Psa se ohladita pri izviru, ki normalno teče.
Sestop po Mačenski z brezpotnim dodatkom na koncu, saj je bil avto v Preddvoru. Za piko na i pa je poskrbel skok v prijetno ohlajeno Kokro, kaj češ boljšega
