Vsega je kriv Volk!
O mojih letošnjih ekskurzih (© P. Plezalcek
) okrog Kurje doline sem nekaj že napisal, kakšna reč pa je seveda ostala tudi neobjavljena. Tako sem tudi prejšnji petek spet pasel radovednost po skritih vogalih te dolinice. Prijazen klepetek z dvema lovcema, ki sem ju srečal, je navrgel tudi kratek opis prehoda na Kalce. Prehod torej res je! Iz drugih virov sem izvedel, da so menda celo trije. In ko sem potem pohajkoval naprej, sem naletel na grapo, zaprto z dvema skalama, predzadnjo na desni strani doline, gledano navzgor. Telefon je shranil sliko.
Doma sva, skupaj s prijateljem (kruh si služi kot profesor), še enkrat podrobno pogledala vse dosegljive zapise, predvsem pa Volkove navedbe glede Kurje doline, Kovačnice in sveta tam okrog. Med zapisanim se je skrival tudi besedni ključ, ki je s pomočjo strička Googla prinesel en sam zadetek - sličico vstopa v grapo, zaprto z dvema skalama. 12 let staro, a skoraj popolnoma identično tisti iz mojega telefona. Heureka! In potem še nekaj slik z detajli in asketsko kratkimi opisi avtorja iskrivega in humornega značaja. To pa je tudi vse, kar je ta spletni velikan premogel.
Odločitev je padla hipoma, naslednji dan, v soboto (8. avgusta), sva s Profesorjem kar šla. Po lovski poti v Kurji dolini mimo velike skale, na kateri je bil nekoč štant, kot so me prijazno podučili lovci. Malo višje gori sva zavila desno do grape in po njej navzgor do skalne zapore. Jaz sem jo obšel po policah na desni, Profesor pa kar direktno čez manjši balvan prav tako na desni. Nadaljevala sva po grapi, nato pa čez gladek skok (II) in skoraj do konca, kjer je grapa zapre. Uganila sva, da se gre naprej levo po strmih ploščah (II) do prvih dreves nad grapo, nato pa kakih petdeset metrov vodoravno v levo po zatravljenih policah do gozda.
Pot oziroma intuicija naju je vodila naprej po strmem gozdnatem hrbtu ki ga na kakih 1200 m višine zapre stenica. Čisto iz radovednosti sva pod njo prečila v levo, nad ostenja zadnje, hudo prepadne grape na desni strani Kurje doline. Njen spodnji (vstopni) del sem obiskal enkrat prej. Se morda ravno v njej skriva kateri od preostalih prehodov na Kalce? Dna grape nisva videla, je bila pa na steni nasproti kot na dlani Kovačnica. Ko sva zadostila radovednosti, sva se vrnila kakšnih 150 metrov nazaj, kjer čez stenico vodijo imenitne stopničke. Po gozdnatem hrbtu sva nadaljevala navzgor, prestrmim območjem sva se izogibala pretežno po desni strani.
Kakšnih 400 metrov višje naju je čakala nova stenica in nekoliko levo zopet nov udoben prehod. In nato gamsje stečine pod naslednjo stenico. Po njih sva nadaljevala v levo. Med krajšim počitkom - Profesor se je udobno usedel - sva stezosledsko ugibala, ali gre samo za stečine, ali pa je k vidnosti poti pripomogla tudi človeška noga. Ko sva zijala sem ter tja, se je pod sedečim sotovarišem podrl kup kamenja in dileme glede poti je bilo nepreklicno konec! Priročen Profesorjev sedež je bil namreč v resnici - ogromen možic
. V nadaljevanju sva se sem ter tja nekaj malega prerivala skozi ruševje, med katerim so rasle izjemno lepe in nedotaknjene planike. Krvavo rdečo lokev, ki sva jo nameravala obiskati, sva zgrešila. Na Geopediji je vrisana kakih 250 metrov preveč severno, med zaraščenimi dolci jo zato nisva našla.
Gamsje stečine, najbrž tudi pot, so postajale čedalje bolj sledljive. Prepustila sva se njim in dolcem, katerih dolinice tečejo nekako v smeri proti severo zahodu. Brez težav sva na 1900 metrih stopila na markirano prečno pot, ki vodi pod Kalškim grebenom. Nekaj časa sva nadaljevala po njej, nato pa sva zavila desno in se vrnila po lovski poti mimo koče nad Hlevom do Žagane peči. Od tam do avta, ki je čakal na koncu gozdne ceste v Kurji dolini, so bili edina postaja tolmuni Bistrice, polni čiste in hladne vode. Iskreno povedano sva jo že močno pogrešala! Skoraj 1300m vzpona, ravno toliko spusta in izjemno doživetje pristne, strastne in nedotaknjene divjine je bilo za nama. Srečala nisva nobeneka človeka, noben glas gozdarske motorke ni zmotil tihote. Edini gams, ki sva ga srečala na dolcih se mi je zdel nenavadno močan, plemenit in krepak.
Prehod je orientacijsko izredno zahteven, izkušnje so nujno potrebne, v megli je težko izvedljiv. V strmih, gladkih ploščah, ki vodijo iz grape na levo in izpostavljeni zatravljeni prečnici nad njimi sva za vsak primer uporabila vrv.