Včeraj zjutraj sva s prijateljem parkirala pri kmetiji Perk v Matkovem kotu. Malo pod Lesnikovim sedlom naju je obavkav lep srnjak in nama dal vedeti , da sva na njegovem terenu. S sedla sva nadaljevala po zgornji poti na Jerebičje. Ta pot je panoramsko še posebej lepa, saj poteka ves čas po grebenu, da človek z očmi in dušo kar požira čudovit razgled. Z Jerebičja sva nadaljevala navzdol na Matkovo sedlo in naprej prek Matkovega Grintovca proti vstopni grapi na Matkovo kopo. Med prečenjem pod Matkovo kopo sva pri solnici za divjad opazovala trop gamsov. Zgornji del poti na Kopo sva izpeljala kar direktno po grebenu. Na vrhu sta bila dva gamsa, ki sta z vratolomnim spustom na avstrijsko stran pokazala neverjetne sposobnosti teh čudovitih živali. Naprej proti Krničkemu sedlu sva se držala grebenske poti, kolikor je pač je.
Poteka izmenoma po naši in avstrijski strani. David se je že pred sedlom odločil za spust v Matkovo krnico in nato po melišču navzgor do vstopa v plezalni del poti na Krničko goro. Sam sem nadaljeval po grebenu in od sedla navzgor nadaljeval tik pod grebenom po naši strani. Tam me je med hojo presenetil lep gad in mi z nekaj siki dal vedeti, da se z njim ni za šaliti. Malo višje sem se, kot že velikokrat na včerajšnji poti, spet moral boriti z ruševjem, kar je lahko prav zabavno.
Med plezanjem na Krničko goro sva zelo uživala, še bolj pa na njenem vrhu. Kar nisva mogla verjeti, kljub vsem peripetijam na poti, da še ni več ura. Ker sva še imela dovolj časa in energije
,sva se povzpela še na Mrzlo goro. Plezanje nanjo je bil en sam užitek. Spodnji del sva plezala po grapi levo od grebena in malo višje nadaljevala po grebenu do vrha. Po daljšem postanku na njenem vrhu sva se odločila za sestop v Matkov škaf in nato po cesti navzgor do Perka. Pot do Škafa je v spodnji polovici polna drobirja in je potrebna velika zbranost pri hoji. V spodnjem delu je tudi ravno na zoprnem delu izpuljen klin na jeklenici. Čeprav vreme ni omogočalo lepih posnetkov, pa je dajalo še močnejši občutek odročnosti teh poti. Naj nama bo oproščeno vriskanje, ampak si nisva mogla kaj, saj je bila to ena od najinih najlepših poti po gorah.
Lep pozdrav izpod lepih Golte, Janez