Raziskovanje južne Tirolske prvi teden julija; najina baza je bila vas Plaus v dolini Vinschgau/Val Venosta blizu mesta Merano. To je uradno dvojezična regija, a nemščina močno prevladuje, cel teden pa nismo srečali nobenega Slovenca. Očitno samo potujejo skozi ali prej zavijejo v Dolomite. Škoda, saj je res turistično razvita in zelo urejena destinacija za počitnice, obdana z 2 in 3-tisočaki, slapovi, jezeri, gradovi, sadovnjaki, vinogradi, gorskimi kmetijami, zanimivimi stranskimi dolinami, mesteci in kolesarskimi povezavami ter vlakom po celi dolini, ...
Z vami bi rada podelila vtise z najine ture na čudovita gorska jezera Spronser Seen/Laghi di Sopranes: Vellau - žičnica na Leiteralm (1522 m)- Hochganghaus (1839 m) - Hochgangsharte (2455 m) - jezera - Malga Oberkaser (2134 m)- Taufensharte - Leiter alm - žičnica. O jezerih (vseh skupaj jih je 10, vsa ležijo nad 2000 m) sem na tem forumu našla samo en videoposnetek, zapisa še nobenega, pri pripravah na turo sem si pomagala z zapisi s tujih strani, saj obstaja več različnih izhodišč in poti na to področje.
Nepozabna tura v veličastnem okolju, same hoje je za 6 ur z kakih 1000 višinci, seveda smo mi rabili več z vsem fotografiranjem in eno daljšo pavzo na planini. Adrenalinska je že vožnja med krošnjami dreves z edinstveno žičnico, stoje v košari, kar vsekakor ni za vrtoglave. S planine pelje lepa pot po gozdu in čez most do naslednje planine, kjer se začne pravi vzpon.
Pot je večinoma lepo položna, zadnji del do sedla, kake pol ure pa je izpostavljen, po potrebi se lahko držimo napeljanih verig. Na sedlu končno zagledamo prvo jezero in preseneti nas, koliko je še snežišč. Pot naprej je tudi po snegu uhojena, spuščamo se med jezeri, slapovi, žuborečimi potoki, alpskimi zvončki, encijani, ... Pokrajina me spominja nekako na Islandijo z vodo vsepovsod, zelenjem, temnimi skalami in snegom. Sredi vseh teh lepot leži gostoljubna koča na planini Oberkaser, kjer se lahko okrepčamo in tudi prespimo, kot sem opazila. Res lepo urejeno! Pivo 5,80, golaž s kruhovimi cmoki 17 evrov (primer).
Mi pa nadaljujejo pot, da zaokrožimo turo, čaka nas še zadnji kratki, a naporni vzpon na sedlo, srečamo svizca in koze, potem pa strmo navzdol po stopnicah nazaj do žičnice, ta zadnji del je mene izčrpal, saj smo hiteli, da ujamemo zadnjo vožnjo v dolino, ki je že ob 17.30 (kasneje v sezoni menda ob 18h). Vsa tura večinoma poteka po skalnatih stopnicah ali snežiščih (začetek julija), brez zoprnega šodra in melišč. Tudi vreme nam je služilo, kljub oblakom smo imeli čudovite razglede, občasno sonce pa je oživilo barve pokrajine, a nas ni žgalo, saj večina poti poteka po odprtem.
Uspelo nam je ujeti žičnico in vožnja navzdol je še bolj adrenalinska kot vožnja navzgor!
Če se je najin Tango navzgor še tresel, je dol grede že užival v razgledih in vonjavah. Nepozabno! Karta za to edinstveno vožnjo gor in dol je 13 evrov na osebo, za psa pa 6 evrov. Priporočam zgodnjo vožnjo(začnejo ob 8h), da potem v miru uživamo na turi in ne hitimo na ta zadnjo košaro.
Cel dan smo v hribih poslušali nemščino, srečali smo samo par Slovanov in nobenih Slovencev, pretirane gneče zaradi dolžine in zahtevnosti ture pa ni bilo (spet, začetek sezone).
Ostale dni smo si ogledali bližnje in daljne znamenitosti; priporočam ogled mesta Merano, ki imam edinstveno sredozemsko klimo sredi gora (klimatsko zdravilišče avstroogrskega plemstva), znameniti slap Parcines/Partschins z 97 metri (lepa senčna pešpot ob vodi pelje s P za Texelbahn, po 1h vzpona pripelje do slapu, vstopnine/parkirnine ni), jezero Resia, znameniti prelaz Stelvio in sprehod nad njim ob občudovanju tritisočakov (P zastonj), ... ter seveda vrhunski sladoled domače izdelave v kateremkoli kraju, kepica je cenejša od slovenske (1,50 do 1,80)! Vsekakor se na južno Tirolsko še vrnemo.