Še par dni nazaj povsem nepoznan, včeraj pa že na njegovem vrhu. Včasih te neverjetno privabi en opis, tokrat v eni od zadnjih številk PV. Priprav posebnih ni potrebnih, moraš se zapeljati le v Pivško dolino, ki te vedno sprejme s svojim mirom in tišino.
Najino izhodišče je bila vas Jurišče oz. po novem Juršče. Cela pot dobro označena, res vzorno, oznak veliko. Proti vrhu, pa tudi že prej preko prelepega sveta suhih, obarvanih trav, ki so valovile v vetru in lepšale pokrajino. Malo pred vrhom preko manjšega melišča, mimo razgledišča in na vrh, ki te sprejme s prav posebno urejenostjo. Sva mislila, da sva se znašla v povsem divjem svetu, ko sva zagledala pohodnico, ki se je povzpela gor po bližnjici. Sicer je to tudi svet medvedov, volkov in risov. Daljnih pogledov na Julijce in Dolomite pa nisva imela, pa jih pri vsem lepem niti pogrešala nisva.
Nazaj grede sva se povzpela med pašniki drobnice po krožni poti še na Bele stene. Te se pričnejo z lepim spodmolom in na vrhu nudijo pogled do Kršičevca in na svet, ki sva ga pred kratkim zapustila. V vasi pa precej izpuščenih psov, ki pa niso bili nevarni. Glasno so naju pospremili le psi ovčarji, ko sva prečila preko pašnikov, a ti so bili v ogradah, prav tako kot ovce.
Do Palškega jezera se pa nisva vozila, ker je v tem času menda suho, vodo ima namreč spomladi ali pa v kasnejši jeseni, po večjih obdobjih dežja.
Vsekakor izlet, ki je vreden ponovitve, ne samo enega pohoda
!