Kapela pod Kalcami

Včeraj (nedelja, 17. oktobra) iz Kurje doline do jame Kapela pod Kalcami in nazaj.

Po nekajurnem potepanju pod, ob in nad Hlevom sem se znašel na razcepu podrte grape, ki izpod Pisanega turna (recimo, da se res imenuje tako) steguje svoj jezik do gozda in še naprej v Kurjo dolino. Navodilo za pot in opis (Pastirica, najlepša hvala, če bom le imel s čim, ob priliki povrnem!) sta me napotila v strmo gozdnato in travnato rebro levo od grape.

Rebro je prvih nekaj metrov izredno strmo. Na začetku, tik nad deset metrskim podorom ga v levo vodoravno preči vabljiva stezička, ki sem ji nekaj metrov sledil, a me ni prepričala in sem se vrnil v grapo. Opisu, ki me je že čez nekaj metrov vabil na strmine rebra sem se uprl in po gladkem in krušljivem terenu rinil kar nekaj deset metrov, dokler se le nisem odločil za enega izmed prehodov na strme trave. Drevje je tam dokaj gosto, korenine, ki so sem ter tja gledale iz zemlje, so bile imenitni oprijemi. No ja, tudi cepin je bil za pasom (pssst, nikomur povedati, nekajkrat ni bilo korenin, pa sem ga zapičil v rušo, enkrat celo v podrto drevo).

Po rebru levo ob grapi je treba le okrog sto višinskih metrov, do točke, kjer se grapa konča pod ostenji Pisanega (?) turna. Tam naj bi vodoravno prečil grapo do travnate gredine, ki pelje v Kapelo na drugi strani grape. Strmih trav, ki jih je v zadnjem delu zagrenil še mikado kakih 15 let starih podrtih dreves, sem bil že rahlo sit in sem sklenil, da vstopim nazaj v grapo in se ob dveh deblih podrtih dreves povzpnem do zapovedane prečke. Da ne bi! Prvih nekaj metrov je še šlo. Ko pa je dreves za oporo zmanjkalo, in sem se bližal vrhu grape mi je sipek šoder (dva koraka gor, tri dol) krepko dal vetra! Mukoma sem prebil do opisane prečnice, za katero se je izkazalo, da je celo drobna stezička. Po njej do gredine, ki vodi v Kapelo ni bilo preveč težko, le zadnjih nekaj metrov pred jamo je malo bolj strmih, zemljato - skalnatih in nekoliko izpostavljenih. Zato je spet šlo počasneje.

Jama sama ima res obliko nekakšne kapele, globoka je, na oko, okrog petdeset metrov in visoka kakšnih deset. No ja, iskreno povedano na koncu jame nisem ravno stikal in iskal morebitnih rovov, ki bi vodili naprej. Podrobnih podatkov o jami sami sicer nisem zasledil nikjer, niti v Jamskih sistemih, ki ima evidentirani tudi lokaciji Jame v Varvanju in Varvanje2. Pastirica v Uganki brez prestanka je seveda izjema! Na stenah so aragonitni ježki, kar nekaj jih je. Pravzaprav mi je votlina delovala nekako prijazno, kot skalno zavetje, celo bolj všečno, kot njena znamenita sestra Kamniška jama nad Belo.

Vrnil sem se približno po smeri pristopa, le da sem pri prečenju podrte grape zvesto sledil stezički, po travnato gozdnatem rebru pa sem sestopal nekoliko bolj desno (gledano navzdol), kakih petindvajset metrov stran od grape. Približno deset metrov nad nesojeno stezičko, tik nad strmim delom, sem malce kar izsilil prehod v grapo.

In če kdo želi tudi sam obiskati Kapelo: iz parkirišča v Kurji dolini po kolovozu, držiš se desno oziroma naravnost, ne levo. Čez kakih tristo metrov se desno skoraj neopazno odcepi zaraščen kolovoz, ki gre pod Hlev. Ne zaviješ nanj, temveč nadaljuješ naprej po ravno tako zaraščenem kolovozu, ki se počasi obrača v desno in se čez kakih 15 minut konča v gozdu levo ob Hlevu. Približno 40 metrov pred koncem greš po hosti poševno levo navzgor, kmalu prideš do prodnato kamnite grape, ki se višje gori razcepi. Desni krak je neizrazit. Ob levem kraku po travnato - gozdnatem rebru navzgor, kot je opisano. Skupne višinske razlike je dobrih 300 metrov, dostop pa je resno brezpotje, v mokrem hudo zdrsno, zato previdno!