V četrtek sem znova obiskal ta zanimiv greben nad Matkovim kotom in Logarsko dolino, a tokrat sem se vzpona lotil na drugem mestu kot ponavadi. Po moji prvi (zgornji) objavi o pristopu na Koran iz smeri Velikega vrha, mi Dragov namig in kasneje še njegovi podrobnejši napotki o drugi, bolj direktni možnosti, niso dali miru.
Startal sem s parkirišča v Matkovem kotu in se mimo lovske koče odpravil še naprej po poti v smeri Škafa, kjer se mi je že pokazala lepo vidna gozdna strmal iz smeri Korana oz. Savinjeka, po kateri sem se kasneje vzpel. Markacijam sledim do grape pod omenjenim predelom in se vzpnem po njej do zaključka vlake na njenem levem bregu, kjer se podam v gozd na drugi strani grape. Strmina je občasno res precejšnja, teren pa je tu in tam zahteven zaradi mestoma precej prhke prsti, ki ne nudi dobre opore, kamenje in skale na takšni podlagi pa so zahtevali previdnost, saj so se prožili že ob najmanjšem dotiku – včasih se mi je zazdelo, da sem jih sprožil že samo s pogledom
V pomoč pri vzponu so bila drevesa, njihove veje - ob večjem naklonu strmine pa tudi njihove korenine.
V spodnjem delu sem naletel tudi na solnico, sledi njenih "uporabnikov" pa so me spremljale celo pot. Tudi njihovi »kontrolorji« so z brlizgi opozarjali name cel čas vzpona – s skoraj točno 10-minutnimi intervali
, kar je bil sicer dober znak, saj si na tem »rahlem« terenu v strmini nad mano presenečenega in preplašenega štirinožca res ne bi želel... Že sam sem dvakrat sprožil večji kamen in kar nekaj časa poslušal njuno lomastenje skozi gozd.. Prvega gamsa sem sicer zagledal šele malo pod grebenom, le malo za tem pa tudi manjši trop, ki pa za skupinsko fotografiranje ni bil razpoložen
Tik pod krušljivim delom grebena zavijem proti levi (sever) in se po dveh urah hoje ter plezanja po koreninah
znajdem na njem. Nadaljujem proti severu, v smeri V. vrha, se spustim v škrbino, ob naslednjem vzponu pa zahvaljujoč GPS aplikaciji ugotovim, da se nahajam na vrhu Korana – torej sem pred tremi leti bil zgolj na njegovem skalnatem, razbitem predvrhu. Kmalu se spustim tudi do škrbine med Koranom in predvrhom ter se po zahtevnejšem prečenju od spodaj in zgoraj (rušje, razbiti stolpiči) – vzpnem še nanj.
Od tu naprej pa mi je bila pot znana od prejšnjič, tudi ta del pa še vedno zahteva pozornost. Kmalu sem bil na sedelcu pred V. vrhom in odcepom/spustom proti vlaki, ki vodi do prej omenjene lovske koče. (Zgornji) začetek vlake je do prvega okljuka neprehoden zaradi novega podrtega drevja, je pa zato grapa, ki vodi do naslednjega ovinka, lepo prehodna, drugih večjih ovir kasneje ni. Še okrepčilo pri vodnem koritu pri koči in domov.
Drago, hvala za navodila, zahvaljujem se pa tudi Zlatku za njegove objave iz teh koncev, ki so mi bile v pomoč