Nekaj članic družine že dolgo nismo bile na Korenu, druge še nikoli, torej gremo. Vrzdenec tako poznamo po Cankarjevi materi Neži in spominskem pohodu iz Vrzdenca do Vrhnike, ki ga decembra tudi ni bilo...Torej pričetek v Vrzdencu, opazimo nov kip Neži Pivk v spomin, lepo. Mimo domačije Železnik, kjer izdelujejo harmonike, krasno urejena, večkrat smo si jo že ogledali. Pozdravi nas prijazen kuža. Ob cerkvi sv. Kancijana navzgor, pričetek poti proti Samotorci in Kožljeku. Pri cerkvi na Samotorci se odpre pogled proti Ulaki in Krimu. Pot smo nadaljevale do križišča in navzgor do kapelice. Kakšen razgled imajo, prekrasen, del Košute, Storžič in velik del Kamniških. Prav tako Polhograjci na dlani...Še 10 minut in smo bile na vrhu Kožljeka, prav tako, lepo razgledno. Morda bi jo lahko mahnile tudi v levo proti Korenu, a nismo bile prepričane, tako smo pot nadaljevale po markirani poti nazaj do križišča in potem po zasneženi gozdni poti proti Korenu. Lepo, sprehajalno, po zasneženi pokrajini. Tu je kar nekaj lepih terenov za sankanje. Na Korenu pa nas je pričakalo prav posebno govedo, sigurno imajo kosmatini posebno ime. Spust v Horjul, imeli smo dve možnosti. Prva je bila zgoraj zelo ledena, pa smo izbrale drugo možnost in prišle na strmo pot, ki je tudi precej pomrznjena, smo rajši nadele derezice. Ob spustu v Graben smo opazile krasno leseno hišico, ki se je človek res ne bi branil. Na koncu v potoku, za zaključek pa še štiri račke...za nami je lep dan, 12 km, 570 višincev. Tudi nedelja od oblačnega, do jasnine na nebu in zadovoljstva nad opravljeno turo.