Včeraj (27. novembra) smo malo kolovratili nad Trento. Za začetek smo se od Erjavčeve Koče sprehodili do Tičarjevega doma, kjer je padla odločitev, da gremo na Kranjsko planino.Prelaz smo zapustili v smeri Prisojnika, prečili melišče in obšli Vrh Kraj Sten. Na Gladkem robu še kratek postanek, potem pa se je začelo. Po poti na Razor smo sestopili proti Mlinarici in iskali odcep za Kranjsko planino. Seveda smo ga zgrešili, ker smo vsi glodali v desno (in seveda gor, kjer je kaj videti), markacija je pa na levi. Odcep sam je pa tudi "tak, da ga ni". Hodili smo in hodili in medtem pogruntali, da smo ga falili, pa je bil na zemljevidu označen še en nemarkiran. Vsekakor je to en velik paradoks, ker smo drugega našli, prvega pa ne. Seveda smo se ga oprijeli in bilo je čisto dobro, celo nekaj obledelih pik na skalah in tudi kakšen možic se je našel. Potem, ko smo se nekajkrat zgubili in ravno tolikokrat našli, smo prišli na nekaj, kar bi lahko bila planina, pa tega nismo verjeli. Našli smo korito z vodo, česa več pa ne. Šli smo naprej po poti, ki ji na namišljeni planini seveda ni bilo konca. Kmalu smo ugotovili, da ni ta konec nikjer drugje kot v Trenti. Tja nismo hoteli, zato smo se vrnili nazaj k vodi. Predvidevali smo, da je treba dalje proti zahodu. Prehoda nismo našli, pa tudi iskali ga nismo, ker so bile dnevu ure štete. Malo po prejšnji poti, malo na plef smo se vrnili na pot Razor-Vršič, od tam pa na gladki rob in na prelaz. Spotoma smo seveda našli odcep za planino in se čudili, kako smo ga lahko zgrešili. Je pa res, da je ostalo le pri odcepu, kakšne pametne poti pa od nikoder. Pa smo vse skupaj preložili na naslednjič. Na Vršiču smo poiskali še zašetek drugega pristopa na Kranjsko planino (začne se nja zadnjem ovinku stare ceste, gledano iz Trente), potem pa nazaj k Erjavčevi koči gledat, kako bo Škrlatica upravičila svoje ime.
Pot je primerna za vsakogar, ki ima voljo do tovrstnih potepanj, zimska oprema ni potrebna. Je pa res, da je za četrtek napovedano sneženje in potem... No, potem bo pa še lepše.