Sobota je bila prav primeren dan za obisk Kuclja in Velikega Roba, le da sva si izbrala drugo izhodišče, še lepše
.
Da ni bilo daljnih pogledov na morje in Julijce niti opazila nisem, saj sem o teh razgledih prebirala šele doma. Je bila pot že sama po sebi lepa, saj sva začela po Srednječavenski, ki bi ji lahko rekli kar kraljevska. Sva jo zapustila pri odcepu za Malo goro, nadaljevala proti Kuclju, kjer sva se ozirala nazaj na prehojeno pot in občudovala svet, ki se je odpiral naprej proti Velikemu robu. Povsod kraški svet, svet borovcev in brinja. Kaj bi iskal Julijce, ko je bilo pa že tam tako lepo.
Če si se enkrat povzpel na Kucelj, ne smeš da ne bi nadaljeval še naprej, saj te loči do V.Roba le slabo uro prijetne hoje, malo spusta in malo vzpona se pa izenači, saj sta vrhova iste višine
.
Je bilo rečeno, da po teh vrhovih ni obiska, pa sem jih videla, ki so se vzpenjali na oba, pa saj ne bi bilo mogoče, da se glas o lepoti tega sveta ne bi razširil.
Sem prepričana, da niti ne bo dolgo, ko si bova ponovno zaželela pogledov s teh dveh čudovitih vrhov
.