9.7.2023:
Tradicije ni za opuščat pravijo in res je nisva. Tako je odločitev kam greva spet padla med vožnjo.
Turo :po Bosovi prek Kaptana na Brano-po Šiji na Jermanova vrata-po smeri Drenovcev in SZ grebenu na Planjavo-Zeleniške špice sva začela in končala na Jermanci.
Jutro je obetalo krasen dan. Nekje v sredini Bosove grape so naju ujeli prvi sončni žarki. Že po nekaj minutah sva vedela, da bo ta dan vroče. Z grebena proti Kaptanu sva nižje v grapi občudovala edino žival ta dan, gamsa, ki se ni dal motiti med pašo. Pri sestopu s Kaptana mi je Vinko pokazal, da obstoja za dol tudi lažji prehod. Na čudovitih travinah Brane sva uživala v čarovnijah vrtnarja narave. Raznolikost cvetja je tam gori res velika. Kar malo presenečena sva bila ob prihodu na vrh Brane, zaradi velikega števila obiskovalcev. Do tu sva imela občutek kot, da sva popolnoma sama na gori. Z Brane sva pogledovala na najin naslednji cilj, Planjavo.
Sestop po Šiji na Jermanova vrata sva opravila brez večjih težav. Nad kočo sva se po zaužitem zleknila v mehko travo in srkala lepote okolice.
Vedoč, da je pred nama še večji del ture, sva kar kmalu dvignila najine riti in se pognala proti Brinškovem kotlu. Grapa v kotel je še vedno enako šodrasta. Je pa izhod iz njega na Kunaverjevo polico prav luštno plezanje med katerim sva hitro pozabila na šodranje malo prej.
Strmo prečenje s police na SZ greben je zahtevalo od naju kar precej zbranosti in moči. Pogovor je tako za nekaj časa zamrl. Na vstopnem razu na greben je tako lep plac za uživanje, da sva se seveda morala ustavit. Tudi najine noge so bile tega vesele. Od navdušenja ob pogledu na že premagano sva iz vsega grla zajuckala, da je odmevalo daleč naokoli.
Tudi po grebenu nama je lepo šlo. Izmenjaje sva iskala prave prehode. Vinko je bil vse bolj presenečen nad širjavami Planjave. Tudi vrh Planjave ni sameval. Midva navajena samote sva se zato raje spustila na zelenico na Najvišjem robu Zeleniških in se predala uživanju pred finalom najine ture. Mi Vinko tam pove, da je imel s sabo samo liter pa pol vode in da ima še čisto malo. Hudiča, kako si zdržal s tem, ko pa sem jaz že skoraj spraznil tri in bil še žejen ko kača. Ob skoraj praznih mehih sva si lahko med hojo tešila žejo le s pogledi na tolmune hladne vode spodaj v Repovem kotu. Med sestopom me opomni ta problematična noga, da jo bo treba bolj šparat in bolj matrat zdravo in roke. Pa je tako kar lepo šlo, le Vinko je poleg težkega sestopa moral poslušat še moje jamranje. Nebeška lojtra je še vedno nebeška, le neki manjši podor je na njej, ki jo še dodatno popestri. V grapi pod Staničem sva srečala dva hrvata, ki sta se vračala s plezanja nad Kovačnico.
Tolmuni v Repovem kotu pa so postavili piko na i najini turi. Sva po konkretni osvežitvi brez nadaljevala naprej kot prerojena.
Bilo je težko, bilo je lepo.
Težko sva že pozabila, lepo bo za vedno ostalo v najinih spominih.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez
