Krvavo peč pod Pirčevo planino sem med vožnjo čez Črnivec že večkrat opazoval in bil je že čas, da grem malo v raziskovanje.
Parkiral sem v Krivčevem in se po cesti sprehodil do zaselka Žaga, kjer sem se desno s ceste usmeril na markirano pot v smeri pl. Kisovec čez Strmino. Res lepa, rahlo poraščena steza me je peljala v strma pobočja Krvave peči in kmalu me je posrkalo v ta privlačen svet. Na primernem mestu, pri skalnem možicu, sem zapustil markacije in se pognal v strmino v iskanju prehoda na greben. Hitro sem dojel, da ne bo povsem lahko. Naklon v strmih travah je postajal brutalen, do 80°. K sreči je bilo dovolj drevesnic, ki so lepo služile vzponu. Nekaj adrenalinskega vzpenjanja po strmih visinah je poskrbelo, da je občutek za čas izginil in zdelo se je kot večnost, da sem splezal na greben. Pogled naprej je bil obetaven in divji in misel, da me mogoče svet ne spusti skozi, mi ni bila všeč. Previdno plezam in stopam, opazujem in oprezam. Ko stopim na poraslo glavo grebena, sem iz težav. Juhu! Z grebenom zaključim točno pri kamnu z napisom Žaga, od koder je le hip do planine. Krasno! Na planini zavijem desno do razgleda s klopco, kjer pomalicam ter pustim, da misli o življenju spolzijo skozi. Za kaj vse je treba biti hvaležen!? Čemu vsemu se moramo odreči?!...
Od tu nadaljujem po cesti do naslednje planine in že razmišljam o sestopu proti Krivčevem. Po brezpotnem tavanju skozi gozd ujamem markirano in se pričnem spuščati. Pri opuščeni kmetiji zavijem desno čez travnik, nazaj v smeri peči, do roba, kjer sem prej z grebena uzrl prečnico vrezano v pobočje. Zadanem v prvo in nekaj časa prečim, do mesta kjer je v pomoč jeklenica. Tam je specialen plac, zato posedim in uživam v samoti, nadaljevanje lovske pa si pustim za naslednjič. Vrnem se nazaj in po slikoviti poti ob markacijah sestopim do izhodišča.
Kratko in res sladko, za gozdne alpiniste!
Se še vrnem, hvala!