4 leta so minila od zadnjega opisa/obiska tega hribčka. Čas, da ga znova obudimo iz zasanjanosti.
Moja pot se je začela za kamnolomom v Stahovici, kjer sem se čez Dolgi rob povzpela na Hudi konec. Greben, koder sem se vzpenjala je bil vlažen, v gozdu je dišalo po jeseni, barve so bile tople, strmina ravno zadostna, da nisem imela časa 'dumati' neumnosti.
Malo pred Hudim koncem se začnejo odpirati razgledi proti jugu, ki me spremljajo večino prečenja. Pri bivaku na Kamniškem vrhu sem srečala kar nekaj željnih ujeti sončne žarke. Njih število se je do Planjave le še stopnjevalo. Takoj za njenim vrhom, sem se zopet potopila v samoto. Na tem delu so me spremljale markacije vse do drugega odcepa za Kriško planino. Za puščico, ki usmeri desno sem jih zapustila in po brezpotju nadaljevala na Kržišče - najbolj zanimiv del poti. Nekaj vej ruševja je požaganih, najbrž je grebenček zanimiv tudi lovcem. Z vrha Kržišča sem se po travah spustila proti planini Jezerca, na katere vzhodnem delu sem jo mahnila na vlako, ji nekaj časa sledila, nato pa počez navzol do druge vlake in nato še do ene. Ko sem naslednjič stopila na vlako, sem se zaletela v markacijo in po njej odvijugala do planine Osredek. Tudi ta je imela kar nekaj obiska. Nadaljevala sem do križa. Nekaj 10 metrov pod njim se levo prične malo vidna stezica, ki preči celotno pobočje Kamniškega vrha. Pod njim stopim znova na markitano pot, ji sledim v klanec, a jo kmalu zapustim in nadaljujem s prečenjem. Končno sem po stranskem rebru dosegla prečno vlako/cesto. Desno ne bo, levo tudi ne bi smelo biti, a naprej ni bilo uhojeno. Vseeno se odločim in 'počukam' par 10 metrov v levo, kjer sem nad glavo uzrla (lovsko) kočico. Nekaj mi je pravilo, da ne bo v redu, saj bi po konfiguraciji morala v graben. Vrnila sem se in jo mahnila navzdol v gozd. Ups, možic.
V grabnu je bilo vode več kot preveč, a sem uspela priti do vlake s suhimi nogami. Čez čas je tudi zaraščenost popustila, vlaka pa se je spremenila v cesto, po kateri sem se lagodno sprehodila do izhodišča.