S smučmi iz Mač po lepo potegnjeni špuri vse do Mačenskega sedla (1622m). V zgornji tretjini me je razvajalo pozabljeno sonce. Smuka čista poezija! Zavoljo debele snežne odeje brez enega samega škrta. Nasploh vijugi v gozdu ... huh.
Je v meni tlela repriza. Po cesti do Mač kot po smučišču. Sanjsko.
Lp.