Načrt je bil enostaven, da bolj ne bi mogel biti, a se ni izšel. Skoraj bi lahko rekla: "Po pričakovanjih."
Na parkirišču pogoltnem cmok in zakoračim po gozdni cesti, imenovani Mačenska pot, ki se je navadno ogibam še pa še, a današnji edini cilj je bilo iti vzdolž cele planine Dolga njiva. Nenavadno, a vedno, ko se potepam tod okoli, opazujem delček njenih valovitih trav bolj od daleč, zato je kazalo mačehovski odnos do tega koščka sveta odpraviti.
Ko dospem do kočice s hišno številko: Dolge njive 1, sedem v senco in nekaj časa samo ždim s steklenico vode v roki. Nato se odžejam in se polna pričakovanj napotim naprej. Kmalu mi začno družbo delati z rdečimi jagodami okitene jerebike, nato na levi zagledam možen prehod na greben med Lanežem in Malim Grintovcem in že se cilj sesuje v prah. Noge so me kar ponesle na greben in po njem na vrh. Resnici na ljubo sem šele na njem zadihala s polnimi pljuči. Oprosti Dolga njiva, del tvojih skrivnih trav bo morali počakati na naslednjič. Zagotovo pridem.
Z Malega Grintovca se spustim na Mačensko sedlo, od koder mi ni iti do doma na Kališču, zato se odločim še za eno novo varianto in jo mahnem naravnost proti jugu, kjer že po nekaj metrih ugledam stezico. V nadaljevanju je večinoma vidna, včasih pa se malce skrije, a je orientacija popolnoma enostavna - ne levo, ne desno, kar po grabnu za nosom.
V vročem dnevu, kot je bil danes, je bil dopoldanski spust večinoma v senci in tako še kar prijeten.